2009, Mute records / Dallas

Pričujoči plošček White Lunar je ob vsej poplavi takšne in drugačne muzike nekako obstal na pol poti do temeljitejšega poslušanja in prelitja občutkov v recenzentski zapis. Vzroka za to vsekakor ne gre iskati v kakšnem polovičarstvu na kvalitativnem nivoju, saj sta imeni Nick Cave in Warren Ellis (The Bad Seeds, Grinderman - 9.10.2010 nastopijo v Križankah) pravzaprav sinonima glasbeni predanosti z dušo in telesom, vzrok za zadržanost se je ves ta čas namreč skrival v žanrski naravnanosti glasbenega zapisa, ki vendarle ne gre vsakemu razpoloženju vštric. Gre torej za kompilacijo scenske glasbe, ki je v preteklih letih ozvočila filme The Assassination of Jesse James by the Coward Robert Ford, The Proposition, The Road, The English Surgeon in The Girls of Phnom Penh, družbo pa jim dela še nekaj neizdanih komadov iz njune bogate glasbene zakladnice.

V ospredje tako ni postavljena niti pridigarska nota niti bogat inštrumentarij, kar na Caveovih albumih često zasledimo, temveč gre za premišljeno sestavljanje, tkanje, grajenje intimne atmosfere, ki jo za svojo zvočno nadgradnjo zahtevajo izbrani filmski prizori. Tako smo skozi oba ploščka vpeti v melanhonično igro nežnega zvokovja klavirskih tipk in subtilnih potegov po violinskih strunah, kar rezultira k minimalistični in temačni zvočni sliki, ki je ob skorajda popolni odsotnosti vokalov v veliki večini zgolj inštrumentalna. Zaradi prilagajanja filmskemu zapisu dolžina nekaterih skladb ne preseže niti minute, posledica tega pa je netipična struktura, v kateri resda ne najdemo kakšnih razgibanih vrhuncev, vsekakor pa ob pozornem poslušanju stopimo korak vase.

Jurij Bizjak