Shield Your Eyes (2008 / Run For Your Life)
Shield Em (2009 / Gravid Hands + Saddam Hussein Records)

Ko naletim na resnično dober bend, ki v gmoti sive povprečnosti zažmrka kot močno našponan stroboskop, mi je povrnjen ves trud (in živci) med iskanjem novih vznemirljivih zvokov v morju klišejev in kopipejstov. To se mi je po dolgem času zgodilo pri Shield Your Eyes. SYE so mlad in zaenkrat še precej obskuren londonski trio, ki sem ga pobliže spoznal na njihovem aprilskem koncertu v kamniški Kotlovnici, kjer so se ustavili med evropsko turnejo s francoskim duetom Pneu. Neukročena mladca in gostujoča deklica na basu so opremo in bobne postavili kar med publiko in že sam pogled na zgolj s tremi strunami napeto Stefovo kitaro in okrvavljeno majico ter popraskan nos bobnarja Henrija, je obetal prvinski rokenrol (mimogrede, na vprašanje, kaj je delal z nosom je Henri z nasmeškom odvrnil: »I was hit by a cymbal«). Brez šparanja, torej. Ojačevalce so navili na 11 in v pol ure izredno suvereno odpržili svoj set, ki me je pustil odprtih ust in piskajočih ušes ter prestavil do mizice s ploščami, kjer sem si privoščil celotno diskografijo.

In ravno posnetki, hendikep mnogih odličnih live bendov, so tisti, ki so me vrgli ob zid, stisnili v kot in prisilili, da si jih že nekaj tednov neprestano vrtim. Preden sem albuma poslušal, sem bil nekako prepričan, da me ne bosta tako (z)ganila kot njihov živ nastop, a me je že po nekaj taktih čakalo presenečenje. Obe plošči sta namreč krasen odraz tega, kar naj bi garažni / underground rock bil – nekaj, kar se dandanes tako na stereih kot na odrih sliši oziroma vidi čedalje bolj redko. Nespolirana produkcija in »first take« pristop albumom dajeta tisto živo pristnost in koncertni filing, saj so si fantje na posnetkih dovolili tudi razne napake, šume in krike mimo mikrofona, ki bi se jih marsikdo v miksu znebil. Intenziven in umazan zvok sicer žanrsko težko opredeljivim SYE popolnoma pristoji in tvori super portfelj njihovi konfuzni mešanici prog rocka in bluza, ki se zeitgeistu primerno stopi s pankovsko nabritostjo in nedostopnostjo hrupno škripajoče kitare. Morda se po prebranem zdi, da so skladbe nedostopne in zahtevne, a ravno tu se skriva največji plus SYE, saj v vsej svoji turbulentni zmešnjavi pavz in menjav ritmov plošči tečeta izredno lepo in tekoče. Vsa ritmična zapletenost torej ne izpade sama sebi namen (ali pa izkazovanju tehničnega znanja) in oznaka »math rock« bi bila za svežino SYE kar nekoliko žaljiva. Glavna protagonista benda, ki basiste bojda menjata kar hitro, rada omenita navezavo na progresivo 70. let, a kljub temu njihov pristop niti slučajno ne nakazuje na kakršnokoli nostalgijo ali celo reciklažo že slišanih vzorcev. SYE igrajo zase, tukaj in zdaj. Nujno je potrebno omeniti tudi genialni občutek za muziko posameznikov za inštrumenti: kitarist / pevec Stef fenomenalno vodi domiselno kitarsko igro zgolj s tremi strunami in pogled na njegovo samosvoje igranje v živo kratkomalo jemlje dih, na vokalu pa z rahlo počenim in nervoznim glasom zveni kot podivjani Tom Waits v najstniških letih. Na drugi strani, za bobni sedi komaj dvajsetletni Henri, ki je kljub mladosti razvil svojevrsten in razpoznaven (!) stil igranja s katerim tvori čvrst, a zaradi razgibanosti težko oprijemljiv skelet skladb. SYE vseeno zvenijo popolnoma neobremenjeno in igrajo, kot bi se zabavali, kar se na obeh ploščah močno pozna. Komunikacija kitare in bobnov je kljub relativni zahtevnosti igre lahkotna, spontana, včasih prav zabavna. Kombinacija z nekaterimi verzi, kot je »You said you like me, cause I look like a ghost / I say let's steal that car and drive to the coast« še bolj poudarja, kako vseeno je bendu za vse skupaj, dokler se hodi na turneje in zabava ob igranju – brez pričakovanj, brez ambicij.

SYE so z obema ploščama ustvarili prava bisera undergrounda, ki verjetno nikoli ne bosta opažena in sprejeta s strani širšega poslušalstva. A ne zaradi navidezne nedostopnosti muzike, temveč predvsem zaradi pregovorno lene publike, ki se na račun majhnega deleža res dobrih albumov pusti nategovati velikemu delu glasbenega tiska in spletnih magazinov, ki dnevno servirajo »kultne« plošče. Kar straši me dejstvo, koliko tako dobrih izdelkov, kot sta Shield Youe Eyes in Shield Em se še valja v obskurnosti podzemlja, saj je včasih za srečanje s čim podobnim dejansko potrebna sreča. Čista desetka, dvakrat.

Peter Cerar