2009, Solar Pulse

Poseganje po sintetizatorjih je v sodobni, »trendovski« in nahypani sceni bolj ali manj omejeno na t.i. nu-rave minimalizem ter polja plesnega rocka, ki so se po gladini diskografskega  oceana v zadnjih letih kar na široko razpasla. Vsakemu svoje, kakopak! Kljub temu pa je na tem mestu nujno potrebno omeniti (brez kakršnekoli nostalgije!) tudi bende, ki v maniri sicer predvsem rockovske glasbe sintetizatorje postavljajo pred kitare. Na sledi psihadeliji prejšnjega stoletja in kraut tradiciji, a s pogledom, usmerjenim daleč v prihodnost so se znašli tudi domači Coma Stereo. 

Po prvencu Binary Endings, kjer se je četverica kalila v raziskovanju inštrumentalnega rocka na dolge proge, je pod svojo lastno založb(ic)o Solar Pulse Music izdala drugi album z naslovom Transgalaktika, na katerem edinstvene muzikalične komponente z Binary Endings dobijo svoje logično nadaljevanje, čeprav po prvencu ni bilo povsem jasno, kam bo šel bend v prihodnosti. Danes to vemo in zdi se, da je s Transgalaktiko Coma Stereo dobila povsem svoje mesto v slovenskem glasbenem kotlu. Začetno okušanje postrockovske tematike je bilo le začetek, z menjavo prioritet na inštrumentih pa je skupina pridobila tisti predznak, ki ga za dolgoročno delovanje tudi potrebuje: lastno vizijo.

Kot že rečeno, je primarno orožje benda na Transgalaktiki kopica sintetizatorjev in elektronskih generatorjev zvoka, ki imajo glavno in najglasnejšo besedo v omenjeni zgodbi. Ostali inštrumentarij je sicer potisnjen nekoliko v ozadje, vendar ima vseeno dovolj prostora, da lahko »diha« in s spremljajočo elektroniko tvori dodano vrednost albuma. Nemalokrat namreč ravno minimalizem kitar, specifika vokala in še posebej bas linije nadgrajujejo, povezujejo in omogočajo razgibanost celotne plošče. Komada, kot sta Iskra in Jasmin Starwars, ki imata daleč največ rokerskega naboja, s svojim manj hipnotičnim in bolj neposrednim šusom lepo povezujeta sicer kompleksnejše ambientalne kompozicije, na katerih se bend poigrava z nemalo zvokov in šumov, seveda pa ne pozabi na izdatno mero sintetiziranih zvočnih plasti. Kljub razmeroma dolgim skladbam so Coma Stereo povsem opustili »zlajnano« dramatično stopnjevanje in bučne klimakse ter se bolj posvetili večdimenzionalnemu zvočnemu kolažu, kjer se krautrockovske prvine prepletajo z melodičnimi ambientalnimi vzorci ter kitarskimi segmenti. Kam bodo CS zapluli v prihodnosti, sicer ne vemo, zagotovo pa je ena od možnosti nakazana v zadnjih minutah albuma, na zaključku skladbe Her Daddy Didn't Love Her, But The Acid Did, kjer se ambientalni pejsaži razvijejo v spokojen in repetitiven kraut. 

Transgalaktika je »synth-rock« v najboljši maniri, ki do neke mere zadrži značilno in razpoznavno podstat benda s prvenca, vendar pa jih na drugi strani popelje v povsem nove in prostornejše zvočne pokrajine.

Peter Cerar