Ljubljana / Menza pri koritu
20. 4. 2010
Vstopnina: 13/15 EUR
Torek za marsikoga ni bil dan lahkih odločitev. Medtem, ko so se nekateri ukvarjali s tem, ali bi televizijski kanal preklopili na hokej ali na fuzbal, so si spet drugi razbijali glavo s tem, ali bi jo pihnili na koncert Zenzile ali pa na WHY? Zelo verjetno je bil marsikdo v teh negotovih časih razpet še med kakšnimi bolj esencialnimi vprašanji, nekateri pa imamo občasno vendarle srečo. In hodimo po koncertih, ki nam pašejo in se imamo fino. Ne bomo s prstom kazali na skupinske športe prepotenih moških, ampak živelj na WHY? Menzi bi na kak drug dan morda vendarle bil bolj številčen. A nič ne de. Nekako je stvar izpadla precej kul v intimnem vzdušju Menze pri koritu.
Na odru se je najprej udejanjil Josiah Wolf, starejši izmed dveh bratov, ki sta z ostalimi člani benda skrbela za glasbeno izkušnjo večera. Josiah je nastopil na stolčku v oprijetih kavbojkah in z akustično kitaro. Vsega skupaj je fantu pripadlo kakih 25 minut nastopa, privoščil pa nam je par prijetnih akustičnih izvedb s svojega albuma in nekaj priredb. Nekaj kar odlikuje Josiaha, njegovega brata Yonija in pravzaprav celoten bend, je smisel za humor. Josiah se je tako pred izvedbo Chelsea Hotel Leonarda Cohena recimo pošalil v smislu: "Tole je bila glasbena želja. Sicer od nikogar, ki je sedaj tu, ampak nima veze." Za konec nam je sicer zaigral The One Sign, skladbo s svojega nedavno pečenega albuma. Težko bi rekli, da je bilo v njegovem nastopu kaj revolucionarnega, nadvse krivično pa bi ga bilo označiti za nezanimivega. Na čednih fantih s kitaro je pač vedno nekaj čarobnega, pa tudi takrat, ko svojega instrumenta ne obvladujejo do potankosti. No, Josiah kakopak ni eden takih pozerjev in ko k prijetnim melodijam in vokalu doda še nekakšno napol-otožno-napol-toplo-folk-življenjsko liriko, je stvar zelo poslušljiva. Josiah v solo verziji se je poslovil precej hitro, po pavzi za čik in pivo pa je že nastopil tudi kot bobnar: z bratom Yonijem in ostalimi tremi člani zasedbe WHY? Zakaj pravim po pavzi za čik in pivo: v Menzi se na Yonijevo željo v torek ni kadilo - kot je pevec sam pojasnil med koncertom zaradi dima strašno težko poje, živcirali pa so ga tudi telefoni. Drugih pritožb sicer ni imel in je bil pravzaprav odlično razpoložen. Kar ni mogel prehvaliti ljubljanskega gradu („You have a wonderful castle, a wonderful castle!“), navdušen pa je bil (kakopak) tudi nad publiko. In vsi vemo, kako neskončno prija, ko nam nekdo piha na dušo, zato bi se koncert že s tega vidika le stežka zazdel brezvezen. Ni pa šlo le za to, WHY? so tudi sicer skupina zelo skuliranih ljudi. Delujejo utečeno in odigrali so lep, jedrnat del svojega repertoarja. Pretežno so se osredotočili na predzadnji album Alopecia (sklepanje po neki statistični metodi, ki se ji reče "na uč", nam pove, da so ga odigrali praktično tri četrtine), dodali pa še tri ali štiri skladbe z drugega albuma Elephant Eyelash. Morebiten strah, da bodo predstavljali predvsem zadnji album Eskimo Snow, je bil popolnoma odveč, saj so z njega prav tako le odigrali tri ali štiri pesmi. Če je moj spomin kaj vreden, so se prvega albuma Oaklandazulasylum, kot je v navadi, popolnoma izognili. Ugibam, da zaradi tega nihče ni bil resneje razočaran. Koncert je vsekakor izpadel dovolj celovito in konsistentno tudi tako. Verjemite mi, če bi mi mnogo let nazaj kdo dejal, da se bom znašla na koncertu zasedbe, kateri tako radi pridajajo oznako hip-hop/indie rock, bi samo čudno gledala, kdo si je sedaj izmislil tako trapasto zmes žanrov. WHY? so v torek dokazali, da stvar sploh ni tako trapasta kot se morda sliši ušesom, ki niso vajena ravno vsega. En tak zelo fin in prilagodljiv bobnarski ritem, ki zna ujeti tako Yonijevo hitrogovorstvo kot počasnejše izpovedi, kitarist, ki ni prilezel ravno iz prvega koruznega nasada ter Yonijeva komunikacija in prava mera nastopaštva (med koncertom je recimo poskušal splezati po drogu sredi odra - verjetno se mu je za trenutek zazdelo da je Eddie Vedder, skandiral ime šampona za lase in sam sebe pohvalil, ko je v publiko pred izvedbo zadnje skladbe oddal list s seznamom skladb, saj si je v svoji briljantnosti to skladbo uspel zapomniti) so sestavili prav nadpovprečen večer. Nastop ni bil megalomanski, saj tudi ne gre za tovrstno skupino glasbenikov, bil pa je zelo prijeten. Kar se mene tiče, popolnoma vreden tega, da tudi pomembna športna tekmovanja, ki so se bojda odvijala dotičnega večera, ostanejo spregledana. A vsakomur naj vendarle pripade svoje. Obiskovalci Menze smo svoje dobili in po Yonijevih besedah ne bo ostalo samo pri prvem obisku.
Zadnja skladba, ki so nam jo tokrat zagodli, je bila These Few Presidents in nadvse prijetno je, s sicer ne polno, a zato zelo razpoloženo Menzo, zapeti že praktično ponarodeli verz: „Even though I haven't seen you in years, yours is a funeral I'd fly to from anywhere.“ Posnetek si lahko ogledate spodaj in ker je funkcionalnost zračnega prostora v teh dneh vprašljiva reč, lahko res upamo, da nam vsaj na njihove koncerte ne bo treba leteti, ter da nas res spet obiščejo v doglednem času.
Tekst: Nina Hlebec
Foto: Matjaž Jaušovec
pošljite èlanek
verzija za tiskanje
