Jazoo – Retro Future
2005, Membrane records
Začetek slovenjgraške zasedbe Jazoo sega v daljne leto 1996, vendar pa se zavoljo nekomercialno zastavljenega glasbenega koncepta ne pojavlja ravno na množičnih degustacijah ob otvoritvi tega ali onega, posledično seveda niti lestvicah najbolj prodajanih albumov. To pa ne pomeni, da jim primanjkuje koncertne kilometrine, saj so pred in po prvencu On Time obredli vse pomembnejše klube po deželi in predstavljali svoj glasbeni pogled.
Že bežen pogled na izbor inštrumentov, vključujoč saksofon in elektroniko, nam razkriva potencialno kombinacijo za izvajanje modernejših glasbenih vibracij. Po slišanih izsekih prvenca gre pri Retro Future za nekoliko mehkejše prijeme, ki rezultirajo v poslušljivi jazz-funky-rock koktajl, kakršnega smo slišali npr. pri Jovanottijevem Penso Positivo, ki ga člani pri enem komadu tudi omenjajo kot referenco oz. inspiracijo. Omenjeni žanri se s prebojem različnih inštrumentov v ospredje seveda menjavajo in kombinirajo, nikoli pa ne prestopijo linije aritmičnega zaporedja not, kot se predvsem pri jazzu rado pripeti. V večini komadov gre samo za inštrumentalno muziciranje s pridihom ambientalnih elektronskih zvokov, pri treh pa inštrumentalno podlago dopolnjuje tudi vokal Maje Osrajnik, ki je tudi avtorica angleških besedil. Vokal, tokrat ne njen, temveč nekoliko bolj robotski, se pojavi tudi v dolgem uvodu ambientalnega Multiverse, ki se naprej razvije v čudovito prepletanje saksofona in flavte. Nekoliko presenetljivo je svoje mesto na plošči našla Zoo on Fire, ki z močnim techno beatom v ospredju in težkimi kitarskimi rifi v ozadju žanrsko izstopa in tako prekine tok ‘easy listeninga’. Sem ter tja se na plošči sicer pojavijo trenutki, kjer na površje pridejo individalne sposobnosti posameznih članov, v osnovi pa so vsi inštrumenti večinoma podrejeni kolektivu. Drugače povedano, ne zapletajo se v dolge solo točke, ki bi rušile enakomeren, a hkrati prijeten tempo poslušanja. Iz prej omenjene kategorije izpade tudi predzadnji klavirsko-kitarski komad po inspiraciji Isaaca Albeniza, ki je hkrati tudi uvod v bolj razgiban Casablanca Fever.
K všečni grafični podobi sta v veliki meri prispevala tudi svetovno znani izdelovalec gramofonov Franc Kuzma in fotograf Domen Grögl, njune ideje pa je realiziral kar kitarist Bogdan Dobnik.
Jurij Bizjak
Facebook
Twitter