Štefan Kovač Marko Banda – Patentat

Štefan Kovač Marko Banda - Patentat

Štefan Kovač Marko Banda – Patentat

God Bless This Mess, 2005

Odmik od ustaljenih glasbenih vzorcev in posledično zelo samosvoja mineštra zvočnih raziskovanj ni ravno najpogostejši atribut slovenskih bendov. Vsaj ne tistih, splošno poslušanih, strahopetnih in vkalupljenih avtorjev, ki naj bi predstavljali domačo sceno. Na srečo premoremo tudi nekaj bolj pogumnih godcev, ki neobremenjeno posegajo na slovensko klubsko dogajanje in hočeš-nočeš, furajo neko svojo sceno. ŠKM Banda so zagotovo ena tistih zasedb, ki so predvsem v živo prepričali marsikaterega poslušalca. Po sodelovanju na letošnjem Klubskem maratonu, kjer so dodobra prečesali slovensko klubovje, je bil čas za korak naprej. Letos so namreč posneli prvenec, Patentat.

 

Ob poslušanju plošče in premišljevanju, kaj za vraga naj napišem v članek, sem nemalokrat v dilemi, kako naj kar najbolje in dosledno opišem zvočno podobo albuma ter tako nekoliko približam ploščo nekomu, ki je še ni slišal. Pri plošči Patentat se mi je asociacija utrnila kar tako, spotoma, kar gotovo pomeni, da imajo ŠKM Banda zelo zaokrožen zvok ter neko trdno vizijo, kako hočejo zveneti. Ob nekajkratnem poslušanju sem namreč dobil predstavo o skupini z jazzom okuženih mladcev, ki v space shuttlu vso pot do Lune poslušajo Mogwai. Trije opisani elementi so namreč bolj ali manj rdeča nit plošče. Instrumentalne skladbe živahnega ritma in odlomljenih pasaž se sprehajajo od zelo melodičnih in minimalističnih delov preko jazz feela v občasne distorzirane zaključke. V nekaterih opisih glasbe ŠKM Bande se dostikrat omenja t.i. post rock. Fantje se ga na srečo dotikajo zelo previdno, saj pri omenjeni zvrsti bend lahko hitro pade v repetativno ponavljanje rifov z občasnimi nojzerskimi izbruhi, kar pa lahko hitro postane dolgočasno. Skladbe na Patentat so namreč strukturirane zelo dinamično in kakršnokoli govorjenje o preverjenem vzorcu z nujnim refrenom tu odpade. Glasba je zato nepredvidljiva in se šele po večkratnem poslušanju prilepi na ušesni bobnič ter tam tudi ostane. Omeniti velja tudi odlične bas linije, ki dajo glasbi ŠKM zelo veliko: od blazno hitrih in nafunkiranih rifov stvar pelje v mirnejše in melodične vode. Na splošno so ŠKM ritmično precej močni. Ob minimalističnih kitarah zadeva izpade nekoliko kontrastno, a ji ravno to daje čar in samosvojo avtorsko noto. Oba kitarista pogosto stavita na vzajemno prepletanje rifov in ne toliko na sistem ritem-solo. Ta medsebojna igra z nekaj toni pa se preliva od nervoznega brenkanja in manipulacij z efekti do melanholične melodike in občasnim hrupnim »ruženjem«. Glasbe je na plošči toliko, da govorjenje o kakršnemkoli vokalu odpade.

 

Plošča je sicer za prvenec zelo dobra, a so mi bili ŠKM Banda bolj všeč v živo. Na plošči je namreč meja med mirnejšimi deli in hrupnim razsajanjem bolj zabrisana, distorzija v trenutkih, ko si poslušalec želi šusa in ga že kar čaka, je medla in bi bila lahko bolj konkretna. Kljub temu pa je to, da je bend boljši v živo, lahko le kompliment. Patentat: »patentiran atentat« na nezahtevno poslušalstvo in ceneno sceno. Ampak to je le moja interpretacija. Vprašajte Prekmurce …

 

                                                                                    Peter Cerar

Povezani članki: