Various Artists – FabrikSampler 1
2006, Pharmafabrik
Lani nas je založba Pharmafabrik presenetila z dvema odličnima izdajama. Kot prvo, z novim albumom primorske skupine Pureh, ki je po dolgoletni odsotnosti izdala album Anadonia (zelo uspela kombinacija mračnega ambienta, minimalistične elektronike ter subtilnih rockovskih prijemov) ter albumom Palimpsest, Južnoafriškega producenta Chris Wooda, ki je na svojem prvencu nakazal nekatere izhode iz enosmerne ulice, v kateri se je znašla zadnja leta »elektronika«. Šlo je torej za dva pomembna albuma, ki bi si lani zaslužila več pozornosti in priznanja.
In tudi leto 2006, se je začelo dobro… Tokrat iz hiše Pharmafabrik prihaja kompilacija FabrikSampler 1, na kateri je zbranih 14 upov »novodobne glasbe«. S tem izrazom mislim predvsem na različne veje elektronske glasbe od tistih najbolj noizerskih ter ambientalnih, pa vse do raznih hibridov ter eksperimentov, ki se tičejo rock glasbe. Gre za kompilacijo z močno mednarodno udeležbo, saj izvajalci prihajajo iz različnih držav sveta: z Japonske, Nemčije, ZDA, Italije, Tajvana, Južnoafriške republike ter Slovenije.
Kompilacijo odprejo japonski Psychedelic Desert, ki za navidezno improvizacijo, furajo trden in močno fokusiran eksperimentalni rock z nostalgično kraut-rock sredico. Sunsunsun je devet minutna epopeja, ki kljub bolj ohlapni strukturi vse do konca ne izgubi rdeče niti. Nadaljujejo ameriški Biaxial Creep, ki postrežejo z melanholično kombinacijo mračnega ambienta, skrbno nasekanih ritmov ter vokalnih samplov. O-Tower ustvarjajo ambient »stare šole«. Soft Orange je rahel, skoraj neslišen ambient, v katerem se pretakajo različne nianse glavnega toka melodije ter rahlo elektronsko skeniranje. Chris Wood se na kompilaciji predstavlja s komadom Zulu, ki je izšel že na njegovem prvencu Palimpsest. Wood v komad Zulu vkomponira posnete vzklike afriškega plemena, ki jih nato sistematično razsekava in dekonstruira v zvokovne dimenzije, ki imajo svoje referenčne točke v Warp estetiki.
Cathartech gre s svojim The Stabing Party v čisti musique-concrete, v osem in pol minuten drone mračne narave. Minimalistično, neprijetno, a glasbeno zelo izrazno. Italijanski Seed ustvarjajo brahialen noise, ki pa je bolj skrbno strukturiran ter melodičen, kot izpade na prvi pogled. Nemški Wodan&Stahlschmidt v Leavin the Fabric združi težke ritme ter zanimive vokalne manipulacije v za poslušalca nenavadno in razgibano celoto. Richard Dunlap v Origami Memoirs iz različnih klasičnih inštrumentov splete krhki ambient, ob katerem imaš občutek, da bo vsak čas izginil v nič. Nekje na polovici komad ubere malce hitrejši tempo, ki spremeni celoten ustroj komada. Le-ta postane zdaj bolj trden ter že skoraj new agersko zasanjan. Ženski projekt Teresa 11 z Japonske je težko opisati. Na Clear Love prevladuje počasen tempo, ki ga lepo dopolnjuje hiptnotičen ženski vokal. Komad je sestavljen iz različnih, kot megla gostih zvokovnih plasti, kjer se posamezni elementi kot duhovi pojavljajo v ospredju ter nato spet izginjajo v ozadje.
MoShang živi in ustvarja v Tajvanu. Za njegovo glasbo so značilni razni posneti zvoki z ulic Tajvana, ki jih kombinira z modernimi elektronskimi prijemi. Gonilna sila komada Sun gong moon song je ponavljajoči se klavirski utrinek, podkrepljen s subtilnim drum&bass ritmom. Glaxprism prihajajo iz Slovenije in mogoče vam bo komad po zvočni plati celo znan…, no vsaj za tiste, ki so slišali že prej omenjeni album Anadonia. Pod imenom Glaxprism se namreč skriva skupina Pureh, ki se je preimenovala, na pričujoči kompilaciji pa izdala komad, ki je nastal v času snemanja zadnjega albuma. Dusted lepo spada v mračno pokrajino Anadonie. Špartanski ustroj inštrumentov (bobna in basa), predstavlja gonilno silo tega intenzivnega, počasi razvijajočega se amalgana. V strukturo se vklopijo še razni efekti ter zvokovni kolaži kot pika na i pa delujejo še skrbno odmerjeni ženski sampli. Zelo dober komad in že z zanimanjem čakamo na naslednjo skupinino reinkarnacijo.
Burp v Hanged Man Paradox prisega na kontroliran kaos, ki ga usmerja trden ritem, združen z nešteto drobnimi efekti. Čeprav sledi vsako sekundo kak obrat, komad nikoli ne zveni kot poceni »everyhing goes«, s svojo »free jazz« maniro, pa celo malce spominja na album Standards, čikaške skupine Tortoise. Kleemar je v slovenski javnosti že kar znano ime. Vendar se na tej kompilaciji predstavlja sam, brez njegovih »sužnjev«, ki ga spremljajo na njegovih dobro zasnovanih organskih nastopih. Loveful sestavljajo tople, organske klaviature ter nostalgično navdahnjen vokal. Komad deluje zelo pozitivno, se drži radio formata in bi verjetno v »boljšem svetu« bil celo hit. Lep in optimističen konec, sicer zvokovno bolj mračne kompilacije. Michael Oster zaključi kompilacijo s kratkim outrom sestavljenim iz nekaj skrbno odmerjenih efektov. Drugače pa dela glasbo iz vsega mogočega, npr. vodnih kapljic, posnetih hurikanov itn.
Komadi na kompilaciji se prelivajo en v drugega, tako da vse skupaj deluje kot en dolg miks. Spekter glasbe, ki ga pokrivajo posamezni izvajalci je zelo širok, ampak vseeno deluje kompilacija zelo homogeno. Že dolgo nisem slišal kompilacije, ki bi imela tako variabilen zvok. Večinoma vsaka založba bolj ali manj postavi svojo zvokovno podobo, a tega pri Pharmafabriku ni. Upam si celo povedati, da je glasba na FabrikSamplerju tako samosvoja in suverena, da bi jo lahko brez sramu označil kot »novo«. Seveda se pri vsakem komadu lahko najdejo določene reference, a je osebna nota izvajalca še vedno dovolj močna, da zadovolji tudi najzahtevnejše poslušalce.
14 imen za prihodnost in kopica novih idej, ki lahko že malce zaspan »mainstream« dodobra prezračijo.
Kompilacijo FabrikSampler 1 si lahko pretočite na strani www.pharmafabrik.com absolutno ZASTONJ, Cd pa naročite preko maila: [email protected]
Facebook
Twitter