2007, Pharmafabrik
In spet se je zgodilo. Kvaliteten izdelek založbe Pharmafabrik, ki našo državico redno oskrbuje z modernimi zvoki. Leta 2005 smo tako dobili primorske eklektične rockerje Pureh in divergentno mislečega elektronika Chris Wood-a, lani pa izbrani cvetober modernih zvokov iz celega sveta – kompilacijo Fabriksampler. Letos pa je to zaenkrat Signia, zbirka 10 predelav istoimenskega komada. Originalna Signia odpira album Anadonia, skupine Pureh. Komad je čvrst in predstavlja dobre možnosti za rekonstrukcijo – mračni kolaži ambienta, med katere se počasi stapljajo počasni ritmi bobnov, kitar ter vokalov. Novodobni rock, ki aktualen »novodobni rock« prehiteva vsaj za 20 let. Že original je bil svojevrstno snidenje minimalističnega, elektronskega ter mračnega, rockerskega in zanimivo je bilo kaj lahko iz njega naredijo različni izvajalci.
Večina izvajalcev je uporabila podobne elemente originala ter h komadu poskušala dodati tudi še nekaj svojega. Pri Eraldu Bernocchiju je to globok bas, ki njegovo verzijo neutrudno pelje do konca. Njegov Vision Rising se vali kot parni stroj in kar melje vse pred sabo. Chris Woodova vizija je fragmentirana, obdana z ostrimi zasuki v poteku. Škoda le, da mu na koncu zmanjka malce orientacije. Dj Surgeonov pristop je minimalističen, a s polnim efektom. Njegov cilj je še bolj poudariti klavstrofobičnost originala in to mu zelo dobro uspe. Wodan svojo verzijo zelo dobro nadgradi z industrijskimi ritmi. P.C.M. v začetno dezorientirano ambientalno meglo, nekje na polovici vpeljejo morilski drum n bas, kjer se poslušalcu spet razkrijejo nekateri neizkoriščeni potenciali te skoraj že pozabljene zvrsti. Richard Dunlapova priredba zveni, kot če bi hitrost originala za polovico zmanjšal. Razne plasti zvoka se javljajo in počasi nalagajo. Dunlap si vzame čas, pusti, da komad zadiha po svoje, ga vmes ozemlji s počasnim (»mrtvim«) ritmom, vse dokler ne pridejo na površje moreči in trpeči (ne)človeški glasovi. Ena prijateljica je komentirala, da tako verjetno zveni Dantejev Pekel. Se popolnoma strinjam. Med vsem tem ekscentrizmom tako izpade predelava Burpa še najbližje originalu in nehote najmanj zanimiva, čeprav se izvajalec trudi in poskuša s svojimi sampli dopolnit originalne elemente. Sledi presenečenje diska, Moshang, ki je edini videl luč in svetlobo oziroma si je priredbo edini predstavljal kot »sonce«. Njegova verzija je na easy, lepo teče, ženski vokal skoraj že poznopoletno melanholičen. Bas je umirjen, družbo mu delajo razigrane klaviature. Tako zveni poletje in to je komad, ki lepo prekine mračen tok ostalih priredb. Deluje kot balzam za ušesa in poslušalca spomni, da ne obstaja samo tema. Kakšen genialen zaključek kompilacije bi to bil – na koncu tunela svetloba, dobra volja in optimizem. A ne na tej kompilaiciji, Lazy Sunday (kako pomenljivo!) je le uvod v sklepna dela Signie, ki še enkrat zahtevata vse od poslušalca. Psychedelic Desert, japonski eksperimentalni rockerji so svojo verzijo potegnili na celih 16 minut in jo za vsak slučaj še odigrali v živo (verjetno v kakšni temni kleti, kar bi razložilo od kje takšen srhljivi podton celotnega komada). Na začetku dokaj improvizirana godba se počasi z vključevanjem čedalje večjega števila zvokov spreminja v bolj oprijemljivo tvorbo, ki nekje na sredini začenja dobivati obrise originala. Skupina si vzame čas, vse skupaj zveni kot en velik fade in, ki ostane na vrhuncu zelo kratek čas in nato takoj spet ponikne v fade out. Pojav bobonov deluje skoraj že katarzično ter tako izžene »zlobne duhove«. Impresivno. Kompilacijo na najbolj možen rušilni način zaključuje japonski noiser KK Null. V Pagan vključi vse svoje elemente po katerij je poznan tudi kot samostojni izvajalec. Uvod je s svojimi vokali in noise fragmenti naravnost creepy zadeva. Frekvence se zvišujejo, nato pa v komad upade razglašeno-valeči se ritem, ki pelje komad v nenaden zaključek. Pagan je komad, ki zveni na celotni kompilaciji najbolj profi in suvereno. Zveni tako rutinirano, kot če bi KK Null naredil vsak dan vsaj deset takih zadev. Respect! Definitivno komad, ki ne pusti poslušalca hladnega.
Signia je eden izmed najboljših izdelkov letošnjega leta. Zveni moderno, eklektično, čvrsto. Mogoče se bo komu zdelo, da je do vrha napolnjen izdelek (77 minut!) težko prebavljiv v celoti, a ko enkrat padeš v »temo« čas mine hitro. Prav tako poslušalcu skoraj nikoli ni dolgčas, saj ima vsak komad elemente, ki pritegnejo poslušalca.
10 modernih produkcij, skoordiniranih iz naše majhne državice.
Kompilacijo lahko dobite na uradni strani, kjer lahko slišite tudi sample ali v zelo izbranih glasbenih trgovinah v Novi Gorici in Ljubljani.
Facebook
Twitter