Dežurni krivci – Strup

Strup je najboljše, kar so do sedaj izdali kleni preleški grunt rockerji – kot se rado zapiše v propagandi. Zakaj: besedila so zrela, domiselna ter inovativna, zvok je poln, agresiven in predvsem odlično produciran, album kot celota pa poslušalca konstantno drži na vajetih in ne odvzame plina od začetka do konca.

Krivci so podobno idejo pilili že na prejšnji plošči Kakor človek (2003, DK Records), ki je tudi gojila vizualno dihotomijo črno-belo (in kak rjavi odtenek) ter močne kitarske rife z agresivnim besedičenjem. Na plošči Strup ni nič drugače, le ideja je postala še bolj izrazita in jasna. K temu je kar nekaj verjetno prispeval producent Hannes Jaeckl, ki je zelo uspešno ujel energijo in potencial skupine. Seveda pa je tudi treba priznati, da je iz kombinacije boben-bas-kitara uspel izvlečti zanimive glasbene odtenke ter jih z občutkom umestil znotraj končne zvočne podobe.

Le-ta obsega trinajst skladb, od katerih jih je šest v angleščini. Vse so avtorske, razen skladbe Senca, katere avtor je Edvard Kocbek. Poleg tega, da je gesta svojstven poklon velikemu umetniku, nam je še bolj všeč tematsko-glasbena komplementarnost s celotnim albumom. Njegova glavna značilnost so izstopajoče distorzirane kitare, v ozadju pa presenečajo bobni. Kot celota je album precej linearno zastavljen, brez prevelikih ustavljanj tempa (Devil-Deamom) in sprememb smeri (kot na primer daljši instrumentalni uvod v Don’t Talk to Me! Never!), ampak še vedno dovolj pester in zanimiv, da vas ne bo začel dolgočasiti. Prej obratno. Izvirna in prepričljiva domača rock godba. Bravo!