Mlada beltinska banda – Špilaj!
2008 / God Bless This Mess
Če smo bili od prekmurske male založbe / kolektiva GBTM do sedaj vajeni izdaj, ki so bile bolj ali manj povezane z rockovsko tematiko in njeno hrupnejšo komponento, je zadnja izdaja absolutno presenečenje. In to v pozitivnem smislu! Tu namreč ne gre za to, da bi se omenjena založba začela iz raznih razlogov širiti na druge žanrske poljane, temveč verjetno bolj za poklon, priklon in spoštovalno gesto do tradicije in glasbene dediščine t.i.«ljudskih godcev iz Prekmurja«. Mlada beltinska banda je namreč združba petih mladeničev, ki samozavestno in izredno zrelo podaja ljudsko glasbeno izročilo ne nujno prekmurskega porekla, ob tem pa suvereno gode na nekatere inštrumente, ki »navadnemu« (v rockovskem smislu) glasbeniku vzbujajo dobršno mero spoštovanja: denimo cimbale, kontrabas ali violina.
Špilaj! je bolj kot album zbirka predelav ljudskih skladb, katerih poreklo večinoma sega od Slovenije preko Madžarske pa tja do Rusije. Ko se nabor skladb, pisanih za ljudski inštrumentarij, znajde v studijskih prostorih beltinške Ambasade, lahko pričakujemo z mladostniško energijo nabit posnetek, ki pa kljub temu, da so večino skladb priredili kar fantje sami, zadrži veliko mero spoštovanja do ljudskih standardov. Skladbe torej niso »zmasakrirane« pod krinko umetniške interpretacije, saj je v prvi vrsti namen Mlade beltinske bande verjetno predvsem ohranjanje in prenašanje glasbene tradicije. Zanimivo velja omeniti, da so mladi godci izrazno najmočnejši prav pri skladbah bolj melanholičnih vzdušij (npr. San se šetao, Šouštarska, Binkoštna nedelja in Voda v očeh), ko je ritmični tok plavajoč, vsak ton cimbal pa si vzame čas in odzveni v tišino. Seveda ne morem mimo odlične priredbe skladbe Čas s prvenca lokalnih »jazzrock« kolegov Štefan Kovač Marko bande, Patentat. Komad zadrži prav vso melodično lepoto originala in mu je po zgradbi pravzaprav povsem enak – tudi tu so torej fantje ohranili spoštovanje do prvotne izvedbe ter podobno kot tekom celotne plošče ostali bolj podajalci kot ustvarjalci. Ta »trubadurski« pristop bi po mojem mnenju v prihodnosti lahko nadgradili z večjo mero poguma pri samih predelavah, toda to verjetno sploh ni bil nikoli namen beltinških godcev kot takih, zato bom zaključil kar z delom spremne besede z ovitka, ki jo je spisal Tomica Glavica iz GBTM: »…pet mladcev z arhaičnim inštrumentarijem združuje tradicijo in sodobni čas v mladostniško razigranost, subtilno melanholijo in vez za prihodnje rodove, za poslušalčevo »vodo v očeh«, z občutkom brezčasnosti. Neprecenljivo!«
Peter Cerar
Facebook
Twitter