God bless this mess festival: Ko Prekmurje zasede Ljubljano
Ljubljana / Menza pri koritu
11. 12. 2009
Ste se kdaj vprašali, kaj stori pristen Dolenjec, ko se po neskončno dolgem tednu na meglen petkov večer znajde v Ljubljani? Morda se niste. Morda pa si predstavljate, da se posedemo okrog mize, nalijemo pošteno dozo cvička in s solzami v očeh razpravljamo o vseh podvigih Martina Strela. A ta petek se to vendarle ni zgodilo. V družbi Primorca se je neka Dolenjka podala proti Metelkovi, še bolj natančno v Menzo pri koritu, kjer se je obetal pravi mali spektakel. Udejanjiti se je namreč imel prekmurski festival God bless this mess in spoznavanje drugih kultur, pa četudi znotraj lastne države, je vedno vsaj zanimivo početje, če ne še kaj drugega.
Premražene prste smo si pred omenjeno lokacijo ogrevali s pivom, ko se je z ne več kot polurno zamudo iz notranjosti zaslišalo glasbeno udejstvovanje prvonastopajočih. Pobje nosijo ime Automassage in so najprej postregli s skorajda funky napevi, ki pa so kaj hitro prerasli v hrupno žaganje, popestreno s kar tremi vokali, trudili so se tako klaviaturist, kot tudi basist in kitarist, ki sta morala občasno poprijeti še za bobne. Na hitro bi dele njihovega nastopa lahko recimo primerjali z Ez3kiel, ki so nas nazadnje rajcali aprila letos. Automassage so precej spretno krmarili med nekakšnim post-rockovskim hrupom in elekro-ambientalnimi pridihi, ob čemer je maloštevilna publika delovala vsaj zadovoljno, če že pravega navdušenja v samem začetku večera nismo zmogli.
Po pavzi je štafeto prevzel italijanski punk kvartet, ki sliši na ime Tsigoti. Sicer čisto simpatični in dobro razpoloženi fantje so si mesto na prekmurski fešti prislužili kot ekstra gostje, a ekstra navdušenja prav tako niso poželi. V čisto solidni punkovski maniri, nastrojeni proti raznim svetovnim krivicam, so večer pripeljali do druge pavze in nastopa veliko bolj pričakovane prekmurske zasedbe Stekli psi, ki je dotični pavzi sledil. Murskosoboška rap atrakcija, ki ima v kratkem (pri založbi God bless this mess, kakopak) namen poroditi svoj prvenec, je vzdušje v Menzi opazno spremenila in, kar je še pomembneje, ga tudi ves čas nastopa korektno vzdrževala. Narobe bi si bilo predstavljati, da gre za zlajnano hip-hop najedanje. Gre namreč za preverjeno ekipo avtorjev, katere druži nekakšna alternativno-underground drža, katero je vredno pozdraviti z odoboravanjem. Celo brez prekmursko-slovenskega slovarja je bilo njihovo žlobudranje nadvse solidno: prekmurska lirika, prežeta s čvrstim ritmom in zelo dobrodošlimi hitrejšimi ter tudi tršimi zvoki. Sredi njihovega nastopa se je nekje nad glavo pojavil oblaček z napisom The Beat Fleet, in kot se izkaže, so Stekli psi res že napovedani celo kot njihova predskupina. Primerjava je sicer zelo površna in zagotovo nekoliko na prvo žogo, a kdo bi se branil primerjave z enim najzanimivejših bendov na območju bivše skupne države?
A da ne odplavamo predaleč, se posvetimo atrakciji večera, kaj večera, kar letošnjega leta. Lollobrigida, ki sicer v nekoliko drugačni zasedbi, kot smo jo videli v petek, brca že od leta 2005, je dokazala, da letos nikakor ni nezasluženo prejela nagrade Best Regional Act, ki se podeljuje v okviru MTV European Music Awards (če tokrat tovrstne nagrade popustljivo sprejmemo kot resnično relevantne). Že kar na začetku so nam postregli z znano poskočnico Moj dečko je gej, nato pa je v Menzi resnično postalo vroče. Kdor je bil do takrat pri miru, ob nastopu Lollobrigide zagotovo ni mogel več ostati ali pa mora imeti prekleto dober izgovor za svojo pasivnost. Energija dveh pevk, ki se teatralno zvirata po odru in ob tem ves čas spretno spogledujeta s publiko, je gotovo nezanemarljiva sama po sebi. Če k temu prištejemo še trop preverjenih prekmursko-hrvaških glasbenikov, je nastop, kot smo ga doživeli, skorajda nekaj neizogibnega, a vendarle ne samo po sebi umevnega. Če so Lollobrigida kdaj imeli delovni naslov, bi se lahko recimo imenovali “Kako disko lahko izgledaš in koliko synth-pop pridiha lahko vkorporiraš v svoj glasbeni izraz, pa še vedno zveniš dovolj punk?” A bodi dovolj napeljevanj, ostaja neizpodbitno dejstvo, da so nam postregli z resnično impresivnim nastopom, ki je izzval tudi manjše prijateljsko prerivanje pred odrom, katerega pa ob tovrstni energiji ni nemogoče razumeti.
Po Lollobrigidi je ostal precej ekstatičen občutek, ki ni dajal slutiti, da bi večeru še nekaj manjkalo. Kljub temu pa je okrog druge ure zjutraj sledil še nastop Mlade beltinške bande, ki je bil po skromnem mnenju avtorice nekoliko slabo tempiran. Publika je bila zato nekoliko razredčena, a zadnji nastopajoči se temu dejstvu niso dali zares zmotiti. Etno glasbena zasedba se je poigrala z glasbo naših dedov (kot sami pravijo), zašla tudi v sodobnejše ritme in predvsem z veseljem ubogala, ko se je iz publike zaslišala kakšen “Špilaj!” (naslov njihovega albuma). Nedvomno zelo prijeten koncertič, le v kakšnem drugem ambientu in ob drugačni priložnosti bi izpadel še veliko bolje. Pod črto: nadvse prijeten prekmurski večer sredi Ljubljane. Morda smo pogrešali še kakega drugega izvajalca, morda so bile zasedbe nekoliko nerodno razporejene, vsekakor pa gre pohvaliti trud in vztrajnost prekmurskega instituta pod imenom God bless this mess, ki presega lokalne okvire in glasbenike nese v svet (tokrat do prestolnice, naslednjič morda že kam dlje). In seveda si lahko česa podobnega zaželimo še v ostalih regijah. Skratka: če bi se izognili še epidemični kraji plaščev, bi bilo pretekli petek (ki se je precej prevesil tudi v soboto) na Metelkovi le še za prehvaliti.
Nina Hlebec
Facebook
Twitter