We Can’t Sleep At Night
Ljubljana / Gala Hala
24. 3. 2010
Še v torek Russian Circles iz neke popolnoma druge zgodbe, v sredo pa že v Gala Halo na povratni koncert Red five point star in We can’t sleep at night. Oboji so pred tem kolovratili po Afriki (Red five point star že nekaj tednov prej, We can’t sleep at night pa so se jim pridružili nekje v začetku marca), kjer so precej koncertirali in verjetno nabirali barvo za prihajajočo pomlad in neizbežno poletje? Kdo bi vedel, je pa dejstvo, da me vedno, ko slišim za nastop Tistih, ki ponoči ne morejo spati, prevzame občutek, da bi morala biti tam. Temu občutku sedaj že popolnoma zaupam in sodeč po mnogo ponavljajočih se obrazih, ki mi jih je dano na teh nastopih srečevati, še zdaleč nisem edina s tem sindromom. Dejstvom ne gre nasprotovati in dejstvo je, da so We can’t sleep at night čisto preprosto dobri. Pašejo tako kot paše ravno prav ohlajeno pivo sredi avgusta, dobri so tako kot domač makaronflajš po garanju in blagodejni tako kot dolg, vroč tuš po celodnevnem hribolazenju.
Mladeniči so iz Afrike očitno prišli nafilani z energijo – treba pa je priznati, da mi drugačnih kot polne energije tako ali tako še ni uspelo ujeti. Marsikdo bi si po tritedenskem dopustovanju (kaj šele turneji) enostavno naročil največjo možno pico, se napokal, zleknil ter počival do nezavesti in še dlje. A tule imamo opravka z drugačnimi sortami. Fantje so se družno z RFPS odločili za spodoben zaključek afriške pustolovščine na rodnih tleh, z domačo publiko in tisto minimalno količino zraka, ki v Gala Hali pač nekako mora biti zadosti za preživetje. In medtem, ko smo bolj mehkužni vsake toliko časa stopili ven po dozo kisika, so ga We can’t sleep at night enostavno žgali. Začeli so sicer kakšno uro kasneje kot je bilo napovedano (vsaj vemo, da smo še vedno na Metelkovi), a to ničesar ne spremeni. Če je bil pred dobrim letom, ko smo jih poslušali kot predskupino Islands v SubSubu, njihov nastop pošteno post-punkovski, direkten in za tiste, ki smo jih poslušali prvič, tak za zapisat v beležke (ali pa opomnike telefonov in podobnih naprav, kar vam je ljubše), ga je sredina izkušnja še prekosila. Manj temačnosti, manj občutnih vplivov Joy Division in podobne godbe, ki zna izpasti mračnjaško – tokrat je bilo vse skupaj bolj nekakšen rokenrol. Pa ne tisti zgonjeni, utrujeni rokenrol, ampak rokenrol, ki trga gate in sili k premikanju vratov, bokov in ostalih okončin. In kljub temu, da so se fantje vrnili iz Afrike, me je med njihovim špilanjem nekajkrat začel preganjati nekakšen (sicer zelo pritajen) kalifornijski surf zvok, ki ga do sedaj ni bilo zaznati. Če je v tem občutku kaj resnice ali pa sem samo pod vtisom izida nove plošče Bambi Molesters, mi nekako ne uspe oblikovati prave sodbe. Stvar je bila v vsakem slučaju noro nalezljiva in vsesplošno prijetna. Take bende rabimo!
In ko so nas WCSAN dodobra ogreli, so Red five point star temperaturo le še zlagoma dvignili do vrhunca in jo tam obdržali. Glede šestorice na odru se je pred nastopom sicer iz ne povsem znanega razloga nabiral nek dvom. Že pred leti so nekšega večera ravno v Gala Hali nastopali kot predskupina Moveknowledgement in nekako ostali v nekem meglenem in nedoločenem spominu. Kot so dokazali, povsem neupravičeno. Fantje, ki se istovetijo z rdečo peterokrako zvezdo, so priredili pravo swing-ska veselico s punk-rock nabojem. Da ne bi slučajno preveč brcnila v temo, naj kar direktno povem, da mi njihov siceršnji repertoar ni do potankosti poznan, da pa mi je bilo izredno žal, ker nisem bila nekoliko bolj pri močeh, saj je muzika kar vabila na ples, poskakovanje ali karkoli drugega, kar vam ustreza v trenutkih zmerne do pretežne evforije. Vse skupaj je spominjalo na kakšen zares dober petkov večer v Gromki, kjer bi se vrteli pretežno patroni kalibra Toasters, New York Ska Jazz Ensemble in na trenutke Cherry Poppin’ Daddies. To ni muzika za odkrivanje tople vode, eksperimentiranje ali kakšna predolga vijačenja in soliranja. To je muzika za žur in prisotna (večinsko mlada in nadobudna) publika je to vedela ter s pridom izkoristila. Glasbeniki, ki so skupaj že prek 10 let, imajo seveda na voljo dovolj svojih skladb in so z veseljem ustregli tudi želji publike po dodatku, privoščili pa so nam tudi Walking On Sunshine, praktično nesmrtno zadevo, ki vedno vžge, ne glede na to, da vam gre občasno morda že na katerega izmed vitalnih telesnih organov. Ko so RFPS zapustili oder in so se iz zvočnikov razlili prvi takti MGMT in njihovega Time To Pretend, je sicer postalo jasno, da se je nastopaški del večera zaključil, najbrž pa so tisti, ki jim ob sedmih zjutraj ni grozil nemaren zvok budilke, večer podobno prijetno nadaljevali v noč.
Tekst: Nina Hlebec
Foto: Matjaž Jaušovec
Fotogalerija:
-
- We Can’t Sleep At Night
-
- Red Five Point Star
Facebook
Twitter