Stekli psi – Koga briga!

Prvenec Steklih psov je eden izmed slovenskih albumov leta – poseben, dragocen in tak, da bi znal nagovoriti tudi poslušalce, ki ponavadi ne segajo po rimani besedi.

Prekmurska skupina črpa kreativno energijo iz specifičnega položaja prekmurske regije, ideje pa posreduje preko zvenečega narečja in čvrstega rockovskega zvoka. Na albumu se nahaja 14 zapisov, ki odstirajo prekmurski vsakdan. Gobčna MC-ja Dula in Poppa iskreno in brez cenzure opisujeta življenje »tam zgoraj«, prav tako pa pretresata svoji osebni življenji. Besedila so taka, kot je pač usoda te regije: trpka in negotova ter prežeta s pesimizmom. Najde pa se tudi čas za zabavo in optimizem – delati, kar te veseli in to s pravimi in iskrenimi ljudmi je enostavna, a včasih še kako resnična formula za spopadajanje z malodušjem in (baje tudi) geografsko pogojeno depresijo. Izjemno gibljivo narečje gre lepo v uho – za vse tiste, ki bodo imeli težave pri razumevanju povedanega, pa je skupina k CD-ju  priložila knjižico z besedili – čeprav brez prekmursko-slovenskega slovarja verjetno ne bo šlo.

Glasbena spremljava je konkretna in skupaj z osebnoizpovednimi in družbeno-kritičnimi besedili tvori nezamenljivo celoto – včasih je bolj funky, drugič bolj ostra ali umirjena – vedno pa v sozvočju z besedo.

Muziciranje na albumu je lahkotno ter »naravno«. Skupina je uigrana in spontana – kot da je celoten album le rezultat trenutnega navdiha, rezultat jama med prijatelji. Koga briga je nepretenciozen in neobremenjen album, kar pa ne pomeni, da sporočila ne sedejo – s svojo neposrednostjo in konkretnostjo zadenejo bistvo in zadenejo tja, kjer boli. »Psi« imajo že po enem albumu prepoznaven zvok, svojo osebnost, zaradi katere so nezamenljivi. Ne dišijo po urbani šminki in plastičnih beatih iz pro toolsov, ampak organsko, dinamično in »živo«, prav tako pa svojo angažiranost, zavezanost koreninam ter energijo znajo prenesti na oder.

Skozi oči relativno površnega opazovalca slovenskega hip hopa, ki je nekoliko večjo mero pozornosti posvetil le Levi Sceni, Trnow Stajlu, N’toku in, ki se mu zdijo slovenski »ghetto gangsta MC-ji« precej smešen sociološki pojav, je pojav provincialne (absolutno brez negativne konotacije) zasedbe Stekli Psigotovo eden bolj privlačnih in zanimivih premikov na domačem prizorišču kovalcev rim. »Ha, ja«, bodo rekli poznavalci, »kaj boš govoril ti, ki ne spremljaš slovenskega hip hopa«. In morda imajo prav. A vseeno: asociacija na slovenski rap se pogosto najprej ustavi pri velenjskih keramičarjih, fužinskih geto feniksih, celjskih gengsterjih in poduhovljenih ultramaratoncih predvsem zaradi izdatne medijske pozornosti, ki jih nekateri od teh izvajalcev dobivajo. Raperska mainstream lirika pri nas je tako pogosto zreducirana bodisi na hedonistične eskapade (ženske, avti, koka) bodisi na blokovska naselja, ki služijo kot portfelj in kredibilen izgovor za uporabo besede »geto« in sorodnih začimb. Res je, beseda ni konj. Včasih se celo zazdi, da je hip hop pri nas dobil dokaj ugodno mesto na sami »sceni«, saj se pogosto brati s popom ter je zaradi velikega števila videospotov precej močno zastopan tudi na valovih tradicionalnih medijev. Kaj pa ostali?V primeru Steklih psov bi bila oznaka rap ali hip hop mnogo preozka ter bi ignorirala vso dinamiko in širino, ki jo ima zasedba predvsem zaradi žive glasbene podlage. Navezava z živim bendom, katerega člani prihajajo iz bolj kot ne rockovske ali vsaj garažne preteklosti, obeta povsem nove dimenzije in buri domišljijo. Živa skupina / bend rimoklepača Poppa in Dulo postavlja v drugačen položaj, kot ga ima klasičen MC z beat podlago in kakim semplom, ki ima ob repetitivni ritmiki in skromni in večinoma nemelodični podlagi težjo in zahtevnejšo vlogo. Stekli psi poleg izdatnega rimanja in MC-janja oblikujejo strukturirane in precej melodične zaokrožene skladbe in oznaka hip hop je vsekakor preskromna. Jezna (razočarana) liriki, ki se pričakovano suče okrog socialne problematike domačega Prekmurja, statusnih simbolov, nepravične distribucije premoženja ipd., je več kot dostojno podkrepljena s precej pisanim vrtiljakom, ki ga ustvarja živa zasedba. Sukanje okrog čvrstega rocka, melodičnega in mehkega soula, funka ter nevsiljenih in lahkotnejših pop pasaž omogoča MC-jema dobro odskočno desko za podajanje idej in rim. Moč plošče Koga briga je torej ravno v samosvojosti in super muzikalični podlagi, ki z menjavo vzdušij in tempa omogoča raznolike interpretacije podajalcev besedil.

Stekli psi so dovolj pogumni, da se požvižgajo na smernice raperskega žanra ter z neobremenjenostjo in garažnim pristopom zmorejo doseči tako ljubitelja rim kot pristaša dratarije.

Peter Cerar