Grinderman – Grinderman 2
2010, Mute / Dallas
Pričakovali kaj takega ali ne, ob izidu prvenca Grinderman leta 2007 je marsikdo pomislil, da gre za šaljiv avtorski intermezzo Cavea in druščine slabih semen. Tak pomislek je vsaj v mojem primeru seveda zdržal samo do razcufanega kitarskega rifa na uvodni Get It On. Tako prijetno razbesnele kitare v rokah petdesetletnika pač ne slišiš vsak dan. No, sicer je bilo potem dosti slišati o tem, da morajo sedaj “starčki” učiti mulce, kaj je to rokenrol, s čimer se sicer nikakor ne strinjam, je pa res, da je bil Grindermanov prvenec super natančno odmerjen metek “mačo” dratarije. Ali kakor bi rekel prijatelj Zoran: “Oni so meni en tak testosteronski band v najboljšem možnem smislu – If you ain’t cowboy, you ain’t shit”. Hja, saj že Cave sam pravi: “Moški brez brk je kot ženska z brki.”
Če se Grinderman sliši kot razpizden in delno zapit alter ego Nick Cave & The Bad Seeds ali reinkarnacija The Birthday Party v 21. stoletju – to po vsej verjetnosti tudi je. Od gotske romantike in ubijalskih balad se ti namreč lahko še zmeša, če vsake toliko ne odpreš varnostnega ventila in si daš duška – tako lirično kot v smislu muziciranja samega. In res, če se sta se na prvencu čutila jeza in bes, se na albumu 2 bolj občuti neobremenjenost in želja po svobodnjaškem (do neke mere) in nebrzdanem plavanju po hrupnejšem bluzu ter garažnem rokenrolu. Z na eni strani precej preprosto in repetitivno ritem sekcijo (ki kljub temu kar nekajkrat dvigne obrvi poslušalcu) se pravi presežek skladb skriva v Ellisovem konstantnem rušenju forme, ki z efektiranino violino, kitaro ter celo buzukijem in mandolino grobo in nespoštljivo posega v sicer ušesu prijazno strukturirane pesmi. Občasna ritmična neskladja in škripanje preko dobre mere okusa radijskega formata so pravzaprav trenutki, ki najbolj nazorno ločijo Bad Seeds od Grinderman. Ravno njegovo besnenje, nevsakdanji zvokovni razpon ter kopica efektiranih rifov idealno nadgradijo Caveovo nasikano pol govorjenje – pol “petje”, ki mu za razliko od temačnega baritona albumov z Bad Seeds polaga krasen poligon za čiščenje posledic krize srednjih let: “Is there anyone out there wasted their lives? On booze and drugs and husbands and wives and making money?” Ali pa še bolj nazorni, uvodni verzi s plošče, kjer Cave z grenko sladkim pridihom skozi zobe zamrmra: “I woke up this morning. I thought what I am doing here.” Čas priprave ne penzijo? Nikakor ne! Grinderman 2 je namreč celovit in povezan album: bend skozi celotnih 9 pesmi obdrži razpoznaven “film”, kljub temu, da zajadra preko nasikanih Mickey Mouse and the Goodbye Man in Evil preko minimalistične balade What I Know do sumljivo rollingstonerske Palaces of Montezuma. In kar je najbolj pomembno, vseskozi drži močan drajv.
Cave se na srečo (za razliko od Bona in Jaggerja) prekleto dobro zaveda, da stagnacija v rokenrolu in pogrevanje “stare župe” nista vredna popolnoma nič. Zato je Grinderman 2 konkreten album konkretnega benda.
Peter Cerar
Facebook
Twitter