Osmi pekel v raju – Metalcamp 2011

Brezno

Brezno

Tolmin / Sotočje
11. – 17. 7. 2011

Končno so počitnice. To je prejšnji teden še posebej veljalo za metalske množice. Pljunek vstran od Soče se je namreč odvijal headbangers holiday, znan kot Metalcamp 2011.

Preden pa smo se odpravili na obisk samih koncertov, smo si seveda postavili bivališča. Najti prostor za šotor v senci je bilo v ponedeljek že zelo težko, v torek pa praktično nemogoče. Pa saj redko kdo biva v vročem šotoru, ko ima tako blizu Sočo, ki ohladi še tako razgreto telo. Kot se je v torek izkazalo pri enem obiskovalcu, lahko neprevidno skakanje v to reko povzroči tudi hujše poškodbe. Samo festivalsko območje je nudilo dva odra, mnoge stojnice z metalskim merchom (večinoma Poljaki in Nemci, ampak tudi slovenski Kult je bil vmes) in hrano (stojnica s sadjem inklusive). Obiskovalci so se tako lahko kratkočasili s plavanjem ob sotočju (pridružil se je tudi kak bend), pitjem, nakupi in dretjem (MARJAN!). Organizacija je po mnenju nekaterih letos izpadla slabo, zaradi pomanjkanja nege WC-jev, neaktivnosti redarjev, kraj v šotorih …, ampak take zadeve je za pričakovati na festivalih (primerjaj Brutal Assault). Mednarodnost festivala se hitro pokaže v številčnosti neslovenskih obiskovalcev. Še posebej močno je bila zastopana avstrijsko-nemška stran. Število obiskovalcev se mi je v primerjavi s prejšnjimi leti zdelo manjše. Dobra stran tega je bila, da ni bilo prevelike gneče pri šankih. Mogoče so slednje povzročile tudi višje cene pijač od lani. Vse tegobe pa se je dalo pozabiti ob čudovitem vremenu, ki je vladalo večino časa. Le malo oblačnosti in skoraj nič dežja. Blatne kopeli prejšnjih let letos res ni bilo.

Pri glasbeni plati festivala lahko vidimo, da je letošnji Metalcamp nudil dober nabor skupin (bil že boljši, ampak ni bil slab). Ker bi bila neprestana prisotnost pred odrom preveč za mnoge nežne nogice, smo večinoma obiskovali glavni oder v večernih urah. Pomanjkljivost marsikaterega koncerta je bilo ozvočenje. Včasih je bilo tako glasno, da sem začel sumiti, da imajo organizatorji lastniške deleže pri podjetju, ki izdeluje čepke za ušesa (1 € na stojnici). Drugače so bili moshpiti kulturni in ni bilo zmečkanih glav ter vedno dovolj rok, ki so crowdsurferje ponesle do odra.

V torek so se začela drevesa ob reki tresti ob zvokih skupin, kot so Arch Enemy, Airbourne in Death Angel. Na drugem odru pa prav tako ni manjkalo domačega zastopstva. Igrali so Divine Illusion, Doomed in Use Less. Za nas se je dan začel z nastopom skupine Arch Enemy. V ospredju nastopa je bil njihov novi album Khaos Legions, in kar smo slišali tam, je vsaj mene pripravilo do tega, da ga bom preposlušal. Nič pretresljivega, ampak kvaliteten melodični death metal s čudovitim vokalom. Sledil je nastop skupine Airbourne, ki je servirala dozo hard rocka in pri publiki požel precejšnje navdušenje. Death Angel so končali prvi dan. Thrashovska skupina, ki name na začetku ni delovala tako, ampak je proti koncu le pokazala to stran. Še posebej gre pohvaliti basista Damiena Sissona, katerega igranje je zame predstavljalo vrhunec nastopa.

Sreda se je na glavnem odru začela z nastopom skupine Brezno. Folk metal z dobrim ženskim in solidnim moškim vokalnim delom. Do odra se nismo premaknili, ampak tudi od daleč niso zveneli slabo. Večer pa se je začel z nastopom skupine Legion of the Damned. Mešanica death in thrash metala je zbudila in pognala publiko. Za njimi so Wintersun ponudili hiter bobnarski del, dober visok vokal in kitare, ki so se lepo usklajeno izmenjevale. Lep melodični metal, ki je vzbudil crowdsurfing in prijetno zibanje z glavami. Po Wintersun so stopili na oder Mastodon. Kaj naj rečem. Tehnična variacija lepo izvedena. Progresiven metal, ki te v glasbi najprej pelje v eno smer, potem pa nepričakovano naredi 180 stopinjski obrat in kmalu zatem še enega 125 stopinjskega. Koncentrirano poslušanje in uživanje v raznolikosti je tukaj prva deviza. Zelo zadovoljni smo se odpravili na drugi oder, kjer smo poprej poslušali škotski Achren in njihovo glasbo, ki jo imenujejo blood metal. Nastop ni bil slab death metal, ampak ostaja prostor za razvoj in izboljšanje. Dan je zaključila skupina Keller. Mlad slovenski bend, hitre kitare, thrash elementi, vredno posluha.

Četrtek je bil verjetno dan z največ obiskovalci. Razlog za to je očiten, saj je na sporedu pisalo Slayer. Pred glavnim spektaklom pa so nastopili še Trollfest z njihovo edinstveno mešanico metala, v katero vlagajo različne glasbene elemente. Balkanski sound mešan z black metalom. Zanimiva kombinacija, ki jo je bilo zabavno poslušati. Obiskali smo še nastop skupine Die Apokalyptischen Reiter. Na hitro opisano heavy metal s folk vplivi in odštekanim nastopom. Glavni dogodek celotnega Metalcampa za mnoge se je začel okoli pol enajstih. Množica ljudi se je zbrala pred odrom. 36 ojačevalcev na njem in dobro nastavljeno ozvočenje (dejansko so že popoldne nastavljali zvok, za razliko od mnogih drugih skupin) je bilo pripravljeno. Prišli so Slayer. Odigrali so uro in pol svojih klasik. Niso manjkale Hate Worldwide, War Ensemble, Dead Skin Mask, Mandatory Suicide in seveda all-time-audience-favorite Raining Blood (pri publiki se je prav videlo, da večina čaka posebej na slednjo). Ljudem pred odrom se mešalo od moshanja. Energije zanj je bilo tudi dovolj, saj je večina poslušalcev tam bila zelo mladih. Glasba je bila odigrana brez napak, le odnos nastopajočih do publike ni bil tako energičen. Ampak če pomislimo, da kitarist Jeff Hanneman trenutno okreva po operaciji zaradi mesojedih bakterij (zamenjal ga je Gary Holt iz Exodus) in da so zaradi Araye (poškodovan hrbet od moshanja) morali pred kratkim odpovedati nekaj koncertov, je to razumljivo. Koncert je bil zadovoljstvo, po katerem se lahko še samo zakričiš: SLAAAYEEEEERRRR!!! Večer smo zaključili s tipičnim black metalom skupine Watain. Goreči elementi na odru in obleke skupine so pričarale pravo vzdušje. Na začetku se je bilo malce težko vživeti, ampak je proti koncu bil soliden nastop.

Petek je bil čas nabiranja nove energije in tako smo si ta dan ogledali le Hellcats, Arkono, Powerwolf in In Extremo. V planu so biil še Negligence, a so ti odpadli (minus točka organizatorjem, ker niso mogli dati enega napisa na vhod ali kamorkoli, da bi ljudje vedeli). Arkona je s svojim pagan/folk metalom razigrala takrat še ne tako zelo številčno publiko. Dobra kombinacija s piščaljo in Masha z njenim odličnim in edinstvenim vokalom so me navdušile. Sledili so Powerwolf, ki so mi niso zdeli nekaj neverjetnega, ampak s svojim power metalom so bili publiki všeč. Najboljši utrinek z njihovega koncerta je bil, ko se je pevec zadrl v publiko: »Metalcamp give me your all!« in mu je cela publika odgovorila z glasnim: »All!!«. In Extremo so me z nastopom povlekli iz zaspanosti. Folk metal z zanimivi instrumenti (pri nekaterih lahko samo ugibaš, kaj so) in dobrim šovom (tudi pirotehnika). V spominu sta še najbolj ostali pesmi Herr Mannelig in Zigeunerskat. Velika množica je reagirala na energijo, ki jo je skupina oddajala z odra in pokazala, da je bil koncert odličen. Ker podpiramo ženske metalske skupine, smo se ta dan tudi ustavili na nastopu skupine vražjih muck, znanih kot Hellcats. Pri njihovi glasbi mogoče ni toliko kitarske variacije (le malo kratkih solaž), ampak je zato toliko bolj poslušljiv vokalski del v ospredju. Na žalost so mnogi gledali predvsem na seksi postave glasbenic, namesto da bi poslušali glasbo. Tako je iz publike stal napis »show tits« in zraven njega še drugi s »please«. Pa naj še kdo reče, da metalci niso vljudni …

Zadnji dan Metalcampa smo bili, kot mnogi, že kar izmučeni, ampak to nas ni ustavilo, da ne bi obiskali koncertov skupin Deicide, Accept in Kreator. Sprva sem bil skeptičen glede nemških heavy metalcev Accept, ampak nastop je bil dejansko super. Pesem Balls to the Wall še zdaj igra v možganih in njihov novi album Blood of the Nations se bo znašel na moji playlisti. Večja razočaranja sta bila nastopa Deicide in Kreator. Pri Deicide je manjkal en kitarist, zato niso mogli izvesti vsega v popolnosti. Pogrešal sem Blame it on God. Na srečo sta to manko nadomestila komada Serpents of the Light in Deicide. Ob bobnarjevem igranju začenjaš razmišljati, da ima eno vrsto hiper-parkinsove bolezni, da doseže to hitrost. Nihanja vokala med globokim in visokim pa po domače: razturajo. Množica ni bila tako velika, ampak vsaj delno zadovoljena. Kreatorjev nastop je bil zadnji na velikem odru in tako poslovil množico. Mogoče bi se lahko pri nastopu bolj potrudili, ampak publika ni bila tako zahtevna in takoj naredila obilico moshpitov. Energičen zaključek torej, ki je dvignil prah, ki ga še zdaj piham iz nosa.

Metalcamp 2011 je nadaljeval tradicijo – festival v čudoviti naravni kulisi, dobra glasba in ljudje, veselo druženje in uživanje. Kot se je izrazil basist skupine Achren, ko sem ga vprašal, kaj misli: »Nekaj edinstvenega in drugačnega kot drugi festivali po Evropi.«

Tekst: Miha Mele
Foto: Uroš Škrjanc

 

Fotogalerija:

Povezani članki:

Značke: ,