Nostalgia 77
Ljubljana / Cankarjev dom / Klub CD
22. 2. 2012
V zimsko-spomladanskem ciklu Cankarjevih torkov se je tokrat v klubu CD predstavila glasbena zasedbe Nostalgia 77 in nemška pevka Jose Peit. Predstavili so skupen, četrti studijski album, The Sleepwalking Society, ki je izšel marca 2011 pri založbi Tru Thoughts.
Nostalgia 77 je studijski projekt britanskega kitarista Bena Lambdina, začet leta 2002 v zvokih novega funka. Sledili so kakovostni albumi raznolikih glasbenih stilov, vse do v nu-džezovsko orkestriranega zvoka v letu 2007 izdanem albumu Everything Under The Sun, za katerega je Lambdin s sodelavci prejel nagrado za džez album leta v okviru Gilles Peterson BBC Worldwide Awards. Sledila so številna in zvokovno pestra sodelovanja s prepletanjem mnogoterih glasbenih zvrsti od soula, džeza, fanka, afro zvoka in eksperimentalne glasbe. V sklopu daljše evropske turneje je Lambdin, s kitaro v roki, poleg pevke Jose Peit, na tokratnem koncertu nastopil še s petimi britanskimi glasbeniki, ki so mu družbo delali na klaviaturah (Dan Nicholis), basu, trobenti (Fulvio Sigurta), saksofonu/bas klarinetu (James Allsopp) in za bobni (Tim Giles).
Sedemčlanska zasedba z Lambdinom na čelu, ki je s strogo džezovsko različico osrednjega projekta – Nostalgia 77 Ocet – v preteklosti gostoval na številnih odrih, v večini tokratnega koncerta niso delovali ravno v nu-džezovskem stilu v smer katerega je Lamdin zavil z leta 2007 izdanim albumom, temveč z izjemo zadnjega dela koncerta, bližje oktetni verziji nostalgije. Preigravali so večinoma zadnji album, zašli pa so tudi nekoliko v preteklo ustvarjanje. Začetek koncerta ni pritičel izkušeni, uveljavljeni in hvaljeni zasedbi, kateri akademskega džezovskega znanja in sposobnosti improvizacije nikakor ne primanjkuje, saj bi se njihov (nekoliko razglašen) zvok kaj kmalu izgubil v neizstopajoči izrazitosti. Če ne bi na oder ob koncu prve skladbe stopila Jose Peit, ki je instrumentalne izvedbe, pri katerih je sodelovala, glasovno obogatila, nadgradila in jim dala smisel. A vendar so nekatere njene izvedbe v živi interpretaciji izzvenele manj preprečljivo kot na posnetkih, do izraza je v polni meri prišla v drugem delu koncerta, ko je njen raskav glas najbolj izstopal. Da so fantje tudi brez dekleta sposobni zaigrati inovativnejše aranžmaje in svoje inštrumente uporabiti v hitrejših ritmih ter z njimi intenzivneje improvizirati ter na odru še kako dobro stati in delovati kot bend (morda je potrebno omeniti, da so fantje ves koncert opazovali nadomestnega klaviaturista), smo izkusili v zadnjih dveh skladbah rednega dela in dvema v dodatku, ko se je zasedba šele prav sprostila in razživela, ko smo lahko bolje zaznali, da je na odru tudi set bobnov, trobilca pa sta še bolj pihnila v saksofon in trobento, čeravno sta že v prejšnjih skladbah poleg pevke najbolj izstopala.
Koncert je tako nekako izvenel v stilu albuma kateremu lahko, kompozicijsko in zvokovno, le malo očitamo in ki se nedvomno uvršča med zanimivejše izdelke britanskega sodobnega džeza, a mu primanjkuje pika na i za izrazitejše izstopanje in poslušalsko pomnjenje.
Polona Černič
Facebook
Twitter