Cankarjevi torki
Ljubljana / Klub CD
7. 2. 2012
Na predvečer slovenskega kulturnega praznika so nam Cankarjevi torki, v peti sezoni in v petem koncertu letošnjega cikla, ponudili nastop nagrajenke Prešernovega sklada iz preteklega leta, Janje Majzelj, ki je z zasedbo Goli na odru izvedla šansone Svetlane Makarovič, vsestranske umetnice, ki je leta 2000 zavrnila prejem Prešernove nagrade.
Dramska igralka Janja Majzelj je članica ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, kot igralka pa gostuje tudi v drugih slovenskih gledališčih (od MGL do Mini teatra, kjer je nastopala v predstavi Ingmarja Bergmana Persona, v režiji Janeza Pipana). Ukvarja se tudi s petjem, med drugim sodeluje s skupino Fake Orchestra. V produkciji Slovenskega mladinskega gledališča je leta 2009 povezala gledališko in glasbeno ustvarjanje v glasbeno-gledališki projekt Krizantema na klavirju (za katerega je delno prejela priznanje Prešernovega sklada) v kateri se »glasbena interpretacija poezije povezuje z avtorsko in njeno mojstrsko igralsko prezenco, navdihnjene s poezijo in šansoni Svetlane Makarovič«. Predstava je prejela odlične kritike, življenjskih resnic polni šansoni ene naših največjih umetnic pa so ponovno dobili nekoga, ki mu jih je bilo dovoljeno interpretirati in ponesti do src ljudi (Svetlana ima namreč sodno prepoved za njihovo izvajanje, za kogar koli, ki nima njene privolitve). Odlično sprejet avtorski projekt je Janja nato pod imenom Goli na odru (v skupini so še štirje izkušeni glasbeniki: Jelena Ždrale, violina, mandolina; Blaž Celarec, bobni, klarinet; Nino de Gleria, kontrabas; Joži Šalej, klavir, harmonika) predstavila tudi izven gledališčih zidov, tudi v Klub CD-ja.
Svetlano Makarovič danes poznamo predvsem kot eno izmed najbolj odkritih kritičark družbe, ki je včasih v svojih stališčih vendarle kontradiktorna in ki je z izjavami, da ne mara otrok, sovraži cerkev daleč od večinskega nekritično razmišljujoče, delno tudi povzpetniške, populacije, ki ne živi le tam nekje na podeželjuše bogu za hrbtom, temveč tudi med nami mestnimi srajcami ter med vsemi družbenimi sloji. Svetlanini šansoni (izšli so na treh CD-jih: Pelin žena, Nočni šansoni/Dajdamski portreti, Namesto rož) so v večini neposredne pripovedi življenjskih resnic nas norcev tam zunaj, ki razmišljamo drugače, ki sveta, ljudi in življenjskih dogodkov v pretežni meri ne doživljamo kot večina. Vsaka podobnost besedil z vsakdanjo realnostjo je zato zgolj namerna. Interpretacije Janje Majzelj delujejo suvereno, po potrebi koketno, z lastnim interpretativno-gledališkim izrazom, ki se na trenutke približa originalnim izvedbam večinoma pa se nadnje povzdigne. Majzi, kot jo ljubkovalno kliče Makarovičeva, preseže original, Svetlanina naklonjenost do nje pa je postala tekom koncerta še kako razumljiva.
Večer, ki se je pričel z lastno zmedenostjo glede pričetka ure koncerta, protestom kulturnikov, strogim varovanjem in omejevanjem vstopa v Cankarjev dom nepovabljenim na osrednjo proslavo (varovanje vendarle ni bi bilo popolno, ker so tudi varnostniki le ljudje in neimuni na lepoto obiskovalk – moji družba je bila tako ena redkih,če ne edina, ki ji je uspelo vstopiti mimo varnostnikov za steklena vrata), se je iztekel z mislijo na poti domov, da lahko tisti, ki nismo del slovenske kulturne srenje slovenski kulturi in kulturnikom izrazimo podporo z nadaljnjim in še bolj intenzivnim obiskovanjem kulturnih prireditev, dogodkov in koncertov. V tem duhu naj omenim, da se predstava Krizantema na klavirju v Slovenskem mladinskem gledališču počasi izteka. V februarju bo na sporedu dvakrat.
Polona Černič
Facebook
Twitter