Snakeoil (foto: Nina Frank)
Ljubljana / Cankarjev dom / Klub CD
20. 3. 2012
“Da se na enem teh večerov oglasi Minister, pa bodo Cankarjevi torki prvi šli pred varčevalni zid,” sem fotografinji modroval pred koncertom, ki je še tik pred začetkom držal vsega nekaj ducatov publike. Skupaj nas je bilo na koncu morda dobrih štirideset ali največ petdeset, s povprečno starostjo, ki je še nekoliko višja. Saj, takšna je na teh torkih navada, če že ne špila etno godba, nas je pač bolj malo, pa če pride Peter ali Pavel. Ali, očividno, Tim Berne, muzikant širokega dosega in vrtoglave imaginacije že nekaj desetletij, pri katerem sem se vendarle nadejal številčnejšega občinstva. Sploh glede na novo ECM ploščo, ki jo je predstavljal in ki bi morda pritegnila kako do NYC bluzačev sicer skeptično dušo. Pa je plošča res fina in kot sem pred časom sugeriral, hudo vredna posluha
Pa ni bilo nič iz tega. Je pa za uvod organizator z odra naznanil, da tudi obiska Ministra ni bilo treba. Da nas odslej čakajo koncertna romanja v Avstrijo in da bo septemberski nastop September Tria uvod v druge sorte jesen in da bo ob torkih od tedaj tužno. In se res sprašujem, kaj točno je šlo narobe. Pa ne v instituciji, bolj kje se je izgubljala publika in, kar je sploh pomembno, kam je poniknil podmladek. Njega dni nas je več mulcev povzdignilo glas med aplavzom in njega dni je bila v klubu atmosfera, ki je bila daleč stran od cerebralne in meglene teže, ki sem jo zapažal zadnje čase. Pa da se razume, njega dni ni daleč, njega dni je še nekaj let nazaj – ko očitno še ni kosila recesija? Ko je manj krožila apatija? Skratka, kje, za boga-kurca-milega, kje točno je spodneslo eno boljših plasti Ljubljane zadnjih let. Ajde, šolska kurikulum, tista formativna leta so res modelirana za produkcijo kulturnih idiotov, a verjetno je vseeno kriv kak bolj neposreden vzročni splet. Pa niti ni važno. Je pa neznansko iritantno in depresivno, še posebej v luči fantastičnega koncerta, ki je sledil.
Četverica na odru spočetka ni izgledala kaj posebej bolj radostna od publike. A so Tim Berne na saksofonu, Oscar Noriega na klarinetu in basklarinetu, Chess Smith na bobnih in vibrafonu ter Matt Mitchell na klavirju zelo zelo hitro utišali vse odmeve uvodne napovedi. Najprej z enim od komadov s plošče; prek odra še toliko bolj izrazito komponiran ravno zaradi svobodnejše, malce razpotegnjene igre, pri kateri je bilo preprosto nemogoče slediti posameznim strunam, ki pa so se v končni fazi vedno sešle in dorekle. Noriega, ki je ko senca sledil Bernovim vijuganjem, ti je nevede prevzel fokus; nato si brezšivno še enkrat (in spet in spet) izmenjata vodilno linijo, pod katero je subtilno krmaril Mitchell, ki je morda najbolj diskreten, pa tudi najbolj samosvoj element te zasedbe. Ta je načeloma pod izrazitim vodstvom Tima Berna in med njegova sorazmerno idiomatska in idiosinkratična svobodna sprehajanja je Mitchell vstavljal klavirske drobce, tonalne šope in repetitivne vstavke, ki so svoji fragmantiranosti navkljub nosili anticipacijo lastnega razvoja in se – kot iznenada – nenadoma prebili v ospredje in v sozvočju z Noriego krojili nenavadne, a melodične linije.
Noriega je bil na odru precej živahnejši kot na plošči (špilali so sicer tudi komade, ki jih ni najti na plošči) in je zajadral celo v klezmerske lestvice. Še vedno je bil najbolj dialektičen tip v zasedbi, neprestano v dialogu s tem ali onim somuzikantom. Manj je tako postopal Berne, ki je takšna glasbena prezenca, da – na plošči še sorazmerno obrzdan – na odru strukturno podpornih funkcij ne priznava rad in verjetno so bili tisti nabolj hipnotični in vrtoglavi momenti, ko ga je s saksofonom šopal, vijačil, prevračal in ponikal, ko je bil tako zelo fizičen, da je odplaknil refleksijo, še najmanj Snakeoil in kar preveč Tim Berne in intrigantna eleganca kompozicij Snakeoil je takrat, predvsem v drugem delu večera, prepustila mesto bolj standardni (a nadstandardni) jazzerski izkušnji, ki se lahko zgodi le na koncertu, ko sploh ne poslušaš muzike, ampak pluješ z njo in si tako zelo ekstatično notri in se imaš tak jebeno fino …
… da bi bilo res žalostno takšne radosti izgubiti. Sploh po nečem, kar je zelo verjetno vsaj zame kar koncert leta. Kateremu je sledilo približno toliko aplavza, kot ga je naslednji dan manj številčna velenjska publika zmogla že za kakšen solo sicer odličnih BadBooshBand. In potem mi res nič več ni jasno.
Aja, kaj je z naslovom in tam omenjeno urbano kulturo? Nič, to prepuščam interpretaciji.
Foto: Nina Frank
Facebook
Twitter