53. Jazz festival Ljubljana: Džezologija / Joe McPhee / Jure Pukl’s Abstract Society / Dee Dee Bridgewater / Peter Evans / Žiga Murko 13

Dee Dee Bridgewater

Ljubljana / Klub CD, Štihova dvorana, Križanke
29. 6. 2012
Vstopnina: 14 € / 11 €* / vstop prost za kupce kompletov vstopnic in kupce vstopnice za Križanke  – 28 € / 23 €* (25 € / 20 €*) 

 

Drugi festivalski dan se je začel že zgodaj popoldne s spremljevalnim programom v Klubu CD, natančneje s predavanjem Džezologija. Skoraj uro in pol trajajoči esej je bil podprt z vizualnim in zvočnim gradivom na temo glasbe in literature ter njune povezave. Peščica obiskovalcev nas je bila priča delavnici, v kateri so ves čas sodelovali z branjem in odgovarjanjem na številna vprašanja, poglobili pa smo se tudi v odlomke del ameriških, slovenskih, čeških, španskih in drugih literatov, ki so se v svojem pisanju dotaknili glasbe, jazza ali improvizacije in spoznali igro med egi posameznikov na odru. Tovrstno druženje je bilo obarvano večjezično, tako v branju kot v samem predavanju. Prepričana sem, da je predavatelj strokovnjak na področju, ki nam ga je predstavil, žal pa svojega znanja ni znal podati naprej in ga predstaviti na zanimiv način. Zamera gre tudi njegovi precej slabi pripravljenosti, čemur bi pred predavanjem lahko (in moral) namenil malce več pozornosti in časa.

Takoj zatem smo se napotili v prelepo amfiteatrsko grajeno Štihovo dvorano, kjer je ponovno nastopil Joe McPhee (ZDA), tokrat kot solist. V prvem delu je muziciral na žepno trobento, in če smo morebiti pomislili, da je že večer poprej iz rokava stresel vse svoje adute v smislu eksperimentiranja na ta mali instrument, smo se močno zmotili. Ponovno je ustvaril od vetrovnega do dušečega, piskajočega, mrmrajočega in še marsikakšnega zvoka. Le z instrumentom in svojim telesom. Najbolj je navdušil, ko je v trobento spihal vodo in s tem ustvaril pokljajoč, hreščeč zvok. In ko je v trobento govoril in žvižgal. Inovativnih zamisli podprtih z improvizacijo mu enostavno ne zmanjka! Veliko vlogo pa ima skupaj z njegovimi zvočnimi igrami tudi sama tišina, ki postane del glasbe. V drugem delu se je poslužil alt saksofona, kar je rezultiralo z manj eksperimentiranja in več melodičnosti. Ponovno je drsel čez zaklopke, uporabil sinkopiran ritem in različne improvizacijske tehnike. Do polovice napolnjeni dvorani je vnovič dokazal, da je mojster free jazza, v prid pa šteje tudi njegova zgovornost, ki je prejšnjega večera manjkala.

Po dvournem premoru se je prizorišče spremenilo. Križanke. Na začetku je kazalo zelo slabo. Celo Slovenec jih ni zmogel napolniti, a tekom njegovega nastopa so se počasi polnile. Jure Pukl’s Abstract Society (Slovenija, ZDA), ki ga sestavljajo Jure Pukl (saksofoni), Kaja Draksler (klavir), Joe Sanders (bas) in Damion Reid (bobni), je svoj material predstavil premierno. Kaja Draksler je sicer zamenjala cenjenega Vijaya Iyera, ki je sodeloval pri projektu, na katerem glasba zveni zelo preprosto. Do konca ostaja zelo spevna in povečini všečna. Zvenelo je zelo drugače od vsega, kar smo doslej slišali na letošnjem festivalu. Zasedba večinoma ostaja osnova, ki jo nadgrajuje Jure, čeprav si svoje osrednje mesto marsikdaj deli s Kajo in ji prepušča prostor, da tudi sama zasije. Takrat se Jure umakne vstran. Njegove kompozicije so se kar prelivale ena v drugo, rešitve pa so bile sveže, nove in drugačne, na trenutke je bilo v določenih skladbah čutiti celo orientalski pridih. A kljub vsemu njegova glasba ostaja v ozadju, neopazna. Ali, z drugimi besedami, gre za glasbo, ki ne terja vse naše pozornosti, kar pripelje do monotonosti. Manjka malo več komunikacije, predvsem pa energije. Kot da je v njegovi glasbi premalo “srca” in preveč misli na tehnično plat izvajanja. Kar pa se je spremenilo, ko je na oder stopil njegov gost, Jason Palmer na trobenti. Ta igra z velikim občutkom in čuti se, da ima s trobento trden odnos, do nje pristopa kot do svoje največje ljubezni, česar pri ostalih ni zaslutiti.

Ta vtis pa je popravila glavna zvezda večera, Dee Dee Bridgewater s svojo skupino (ZDA), ki jo sestavljajo Dee Dee Bridgewater (glas), Edsel Gomez (klavir), Pernell Saturino (pihala), Thomas Bramerie (bas) in Gabriel “Minimo” Garay (bobni). Letošnji prvi vokalno obarvani koncert, kar že v začetku vodi v malce večjo komercialnost, je privabil več publike. Pri vokalih je enostavno čisto druga energija, vendar se Dee Dee zaveda, da jo brez skupine ni, zato jim pušča ogromno prostora in se z njimi ves čas spogleduje, pogovarja, jih zapeljuje … tudi z Billie Holiday. Sedi na barskem stolu in izpoveduje zgodbe. Se pahlja s pahljačo. Pleše. Nagovori prisotne s pozdravom v slovenščini. Spremeni besedilo v »streets in Ljubljana«. Se ves čas zahvaljuje. In s tem se ljudem enostavno prikupi, skupaj z vokalom, s katerim dokazuje, da je glas najlepši, najboljši in najuporabnejši instrument na svetu. Poje s tako lahkoto, da bi ji celo marsikatera jazz diva starega kova zavidala. Intonančno točna, s čistimi linijami, ki jih izvaja čutno, lahkotno, intimno, predano, a tudi divje ter grobo. Posebno pozornost gre nameniti njenim skatom. Z njimi dokazuje, da so besede pravzaprav odveč, so le dodana vrednost in nadgradnja njeni virtuoznosti, ki omogoča drugačen vpogled v zgodbe. Dobesedno v zgodbe. Te valovijo med intimnim in energičnim. Skupaj z veliko mero srca. Gre za več kot le za petje, gre za performans, ki ga zna uporabiti v svoj prid. Prav zato se je po končanem delu morala vrniti na oder in takrat ji je uspelo do konca zagreti občinstvo, ki je skupaj z njo stoje muziciralo. Njena glasba se je sprehodila od jazza, swinga, bossa nove in salse, veliko vlogo pa je imel tudi blues. Vrhunsko. Nepozabno. Srce parajoče. Ali z eno samo besedo, fenomenalno!

Po njenem koncertu je bilo težko pričakovati še kakšen presežek večera. Publika se je ponovno zmanjšala in se odpravila nazaj v Klub CD, kjer se je predstavil Peter Evans (ZDA) na žepni trobenti in trobenti. Zelo drugače od prejšnjih koncertov trobentačev. Ponovno brez komunikacije, le glasba, ki pa se tokrat ni ustavila niti za trenutek. Tišine ni. Je le Petrovo muziciranje, improviziranje. Poslužuje se močnih kontrastov v dinamiki, vibrata, krožnega dihanja. Njegov nastop je bil kratek, a v tem času se je povsem zlil s trobento. Publika je bila navdušena in je zahtevala dodatek, fant pa je bil na koncu že dobesedno povsem moker in je že iz tega razloga počasi moral zapustiti oder.

In ga prepustiti zadnji zasedbi te noči. Skupini Žiga Murko 13 (Slovenija, ZDA), ki jo sestavljajo Jan Kus (sopran saksofon), Jure Pukl (tenor saksofon), Boštjan Simon (alt saksofon), Jonathan Powell (trobenta), Jason Palmer (trobenta), Tomaž Gajšt (trobenta), Žiga Murko (pozavna), Vid Žgajner (pozavna), Andy Hunter (pozavna), Goran Krmac (tuba) in Andrej Hočevar (bobni). Trinajstčlanska zasedba je ustvarila klasičen pihalno-trobilni zvok, vendar težko rečem, da se kakorkoli razlikujejo od sorodnih zasedb. V eni izmed skladb jim je dirigirala Kaja Draksler in takrat so igrali bolj nežno, občuteno. To pa je bila tudi edina skladba vredna pozornosti. Vse skupaj je bilo grobo, predrzno, monotono, nabito z mladostnim egotripom, čeprav je imel vsak član daljši solo. Preveč avtomatizirano.

Drugi dan je bil stilno zelo raznolik in, s kakšno izjemo, res vreden pozornosti. Sledi še veliki finale …

Nina Novak

Povezani članki: