Mastodon
Hrvaška / Zagreb / Drorišče Močvare
8. 6. 2012
Seveda ji niso hoteli nič hudega, a po zgledu najbolj obiskanih »novičarskih« portalov poskušamo pritegniti vašo pozornost in upam, da nam je pravkar uspelo. No, in ko ste ravno začeli s prebiranjem, lahko nadaljujete.
Skratka, pravljica se je začela pred nekaj meseci, ko je v javnosti završala vestička o dvodnevnem festivalu pri naših ljubih sosedih, ki naj bi na Zagrebškem Velesajmu združil precej raznoliko in ne ravno komercialno-usmerjeno godbo. Skupaj naj bi stopili tako TBF, Laibach, Urban & 4, Disciplina Kitschme, Lagwagon, Skindred ter tudi Gojira, Mastodon in celo sami Slayer naj bi prišli na obisk. Ko pa je pred kakim mesecem organizacija naletela na kriznočasno ledeno goro, je le ta razparala trebuh ladje in v ledeno hladno vodo so popadali skorajda vsi godbeniki razen treh, kakšna sreča, ravno najzanimivejših in prav gotovo najbolj prepoznavnih bendov, ki so jih potem, na grozo okoliških prebivalcev, zapakirali kar na open-air dvorišče Močvare. Resda je na spored ravnokar prišlo poletje in da se festivalov tako pri nas kot v naši okolici kar tare, vendar mi še vedno ostaja rahla neznanka, kako je lahko Rokaj fest tako nesrečno flopnil sam vase. Navsezadnje že na začetku cena kart ni bila ravno astronomsko visoka, okrog 35 evrčkov v predprodaji za oba dneva, kar je za napovedan razpored pravzaprav na pol zastonj, saj v večini primerov za ta denar redko pregledate že en sam legendaren bend s predskupino. Kakorkoli že, recesija je očitno mladež pošteno udarila po žepih in zabavni časi se očitno končujejo, če lahko zaključim predvidevanja enega izmed promotorjev, ki je pred tremi, štirimi leti napovedal, da se bo zabava, spričo pomanjkanja financ za malce večje naložbe, šele začela. Uživajmo še to poletje, kdo ve, kaj nas čaka v jeseni.
Kot ste že lahko uganili, ali pa prebrali že kje drugje, so se na dvorišču Močvare drenjali Gojira, Mastodon in Slayer, in to v natančno takšnem vrstnem redu. Gojira so sicer navdušili precej prisotne mladine in so bili kar posrečen uvod v celotno dogajanje, čeprav bi bilo morda bolje, ko bi organizatorji najprej na oder postavili eno ali dve domači atrakciji in šele nato začeli z glavnimi nastopajočimi, tako pa so ob napovedanem času kar naravnost udarili z glavnino napada, manj znane bende pa pustili za after. Kaj bi bilo bolje – malo zgodnejše ogrevanje ali podaljšek – na tem mestu lahko zgolj ugibam, je bilo pa na koncu evidentno, da se je glavnina ljudstva po Slayerjih preprosto odpravila domov. Morda bi z zgodnejšim začetkom prodali malce več piva, vprašanje pa, če bi se nabralo kaj več poslušalstva pred šesto uro popoldan. Kakorkoli že, ob pol sedmih so udarili Gojira in kaj kmalu se je pod odrom že ustvaril mash pit, ki se je potem tekom večera še precej razširil in tu in tam vsrkal tudi kakšnega nič hudega slutečega obiskovalca. Za samo Gojiro moram reči, da je sicer videti, da gre za kvaliteten bend in da so bili v Zagrebu dobro razpoloženi in da so dali zares veliko od sebe, a me nikakor niso mogli prepričati. Kar malce preveč monotona, ponavljajoča se mi zdi njihova godba, preprosto prazna, oropana nekega širšega konteksta, tudi v glasbenem smislu. Sam zvok se mi je zdel pretirano ozek, digitalen, kar preveč našpičen za moja ušesa. Morda pa sem samo malce staromoden in sem vajen neke druge dobe, nekega drugega občutka, nekega drugega zvoka. Če pa vam je tovrstna, sodobnejša produkcija všečna, potem so Gojira vsekakor bend, na katerega morate še staviti in usmeriti vanj več pozornosti.
Pri Mastodonih se je zgodba obrnila v čisto drugo smer in po moje so prav oni zmagovalni bend večera. Delno tudi zato, ker so imeli Slayer v prvi tretjini nastopa kar resne probleme z ozvočenjem, a o tem kasneje, predvsem pa zato, ker je njihova glasba divja in razgibana, menjava ritme in te vedno pušča v rahli negotovosti, kaj sledi v naslednjem trenutku. Pa ne mislim s tem, da so Mastodoni zgruntali kak nov glasbeni stil, daleč od tega. Mastodoni vlečejo iz omare praktično vse, kar je bilo v kitarski glasbi dobrega od tistega trenutka, ko je Iommi namesto bobnov v roke vzel raje kitaro, Ozzyju pa v roke potisnil mikrofon. A to znajo zapakirati v tako divjem ritmu in s tako močjo, da se človeku kar nehote tu in tam naježi koža. Morda bi jih še najraje označil za really hard hard rock, a takšna oznaka ne pove veliko, saj je pri njih slišati tako težke rife, ki so jih izumljali v sedemdesetih, kot tudi novejše izraze, predvsem progresivni metal in tudi ob nekaj psihadelije se podrgnejo tu in tam. Čeprav gre praktično za čisto bazinčni hard rock, kjer je osnova v ritem sekciji nadgrajena s kitarami, znajo vse skupaj lepo in krasno nadgraditi, še sploh Dailor za bobni, ki tako lepo in krasno zavozla ritem, da ostali člani skorajda izgubijo štreno in popadajo po tleh. Po lanskem kulturnem šoku na Metal Campu je bila to izvrstna prilika, da jim zopet prisluhnem, in moram reči, da si bolj popolnega prizorišča za njih ne predstavljam. Vsekakor je organizatorjem potrebno priznati, da so se kljub prepolovitvi programa in premiku prizorišča potrudili v največji možni meri in pri Mastodonih se je celota tako lepo poklopila v dobri uri čistega užitka. In mosh pit se je širil …
No, ker pa v naravi vse stvari težijo h kaosu in neredu, se je prvih dvajset minut pri Slayer organizatorjem resno zalomilo in smo tisti, ki smo stali bolj na desni strani odra, dobršen del časa zgolj poslušali odmev ozvočenja z leve strani. Sam bend je sicer nadaljeval nastop in centralnega dela publike, ki je ringarajala v vse širšem moshu, to ni pretirano motilo, je bilo pa za moje uhlje to kar precej moteče in surla je za nekaj časa padla nekoliko proti tlom. Bolje bi bilo, ko bi za par minut prekinili žaganje, spedenali zvok in potem spustili konje v galop. Kakorkoli že, po kakih dvajsetih minutah so očitno pomirili kable, jim dali morda kak dodatek na nočno delo in koncert je zdivjal naprej. Kaj reči za Slayer kot to, da legendarni bend žge še naprej in to pospešeno in brez posebnega usmiljenja. Po treh letih od zadnjega albuma sicer niso prikazali nič novega, kar pa ni ravno tragedija, saj njihov nastop tako ali tako temelji na zimzelenčkih, ki so jih brutalneži nabrali v zadnjih treh desetletjih. Da, otroci, kmalu bo trikratna okrogla obletnica njihovega prvenca in časa za slavje bo verjetno še dovolj, po drugi strani pa to pomeni, da je prišlo v bendu tudi že do rahle obrabe materiala, kar je sicer vidno, ni pa tako očitno, da bi bend lahko vrgli na smetišče zgodovine. Sploh je kondicija benda zavidanja vredna, sploh če upoštevamo preprosto dejstvo, da v tem trenutku ružijo praktično v prvotni zasedbi. Slayer so pač bend, ki se skozi čas ni pretirano spreminjal in prilagajal, delali so vedno tisto, kar so najbolje obvladali in to počeli pošteno in z vso močjo, tako da so od vseh izmed Velike četverice še najbolj pristni in sveži. King ima še vedno tisto svojo tipično cvilečo kitaro, ritem je še vedno grozeče hiter, Araya še vedno grmi s prižnice, mladež pa še vedno raja na njihovo muziko.
Takole pod črto, če govorimo o Rokaj festu, je potrebno reči, da je kljub vsem težavam organizatorjem uspelo skupaj spraviti čisto spodobno prireditev, ki bi bila lahko zgled tudi našim številnim mini-festivalom, ki po deželi naši vznikajo poleti kot gobe po dežju. Pripeljati tri odlične bende na kup za borih 25 evrov in ponuditi pivo za dva evra ni ravno pogost pojav, se mi zdi, in počasi bi se moral že kdo vprašati in, upajmo, tudi odgovoriti na vprašanje, zakaj znajo sosedovi narediti dobre koncerte za manj denarja.
Tekst: Uroš Škrjanc
Foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter