Ditka
Ljubljana / Paviljon na Kongresnem trgu
25. 7. 2012
Prosti vstop
Četrti večer v sklopu Glasbenih večerov v Paviljonu na Kongresnem trgu, ki jih organizira glasbena agencija Im.puls, je pripadel mladi kantavtorici Ditki, ki se je predstavila s svojimi avtorskimi deli (eno lastno, sicer pa s skladbami, ki jih je napisal njen oče Gorazd Čepin) ter priredbami. Poleg Ditke, ki spretno krmari med kitaro in mikrofonom, njeno spremljevalno skupino sestavljajo njen, že prej omenjeni, oče Gorazd Čepin (klaviature in vokal), Jure Praper (kitara), Dani Hartman (tolkala in vokal) ter Ilj Pušnik (bas kitara in kontrabas).
Uvodoma je izvedla pesem My Guitar s katero je v lanskem letu v kategoriji love songs prišla v polfinale tekmovanja United Kingdom Songwriting Contest v Angliji in nadaljevala s So Fine, ki je bila leta 2010 uvrščena na zgoščenko Val010 – imamo dobro glasbo. V nadaljevanju se je povečini predstavila z avtorskimi pesmimi v angleškem jeziku, izjema so bile le tri, ki so najavile projekt uglasbljenih slovenskih pesnikov, ki ga trenutno pripravlja in bo najverjetneje ugledal luč že jeseni. Gre za uglasbljeno poezijo Toneta Pavčka in Ferija Lainščka. Na tokratnem večeru je izvedla pesmi Nekaj je v zraku (Tone Pavček), Ne bodi kot drugi (Feri Lainšček) in Dober dan, življenje (Tone Pavček).
Njena glasba se slogovno giblje med folkom, countryjem, funkom in bluesom, kar nas neposredno popelje med ameriške pokrajine in ameriška glasbena prizorišča. Zaradi angleškega jezika, v katerem ni čutiti niti kančka naglasa, še toliko bolj. Njen čist in močan vokal, ki se bo tekom let brez dvoma še izpopolnil in pridobil izkušnje, potrebne za dolgotrajen obstoj v glasbenem svetu, prav nič ne zaostaja za katerokoli ameriško kolegico sorodne zvrsti glasbe. Energija je bila močno otipljiva, kar so začutili bržkone vsi obiskovalci, Ditka pa je uspešno predstavila tako sebe kot svoje delo. Pri tem ji je bila spremljevalna skupina sicer v pomoč, vendar pa je bilo že vse od začetka jasno, da je sama v središču, ostali pa imajo le vlogo spremljevalcev ali glasbenikov, ki ji pomagajo bolje predstaviti njeno zgodbo. Je pa bilo opaziti občutno razliko v interpretacijah slovenskih pesnikov, ki so bile bolj čutne, nežne in slogovno precej manj folk obarvane.
Kot mi je zaupala neposredno po koncertu, ji je bilo malce nelagodno, da je bila najavljena kot kantavtorica, saj se je predstavila le z eno v celoti avtorsko pesmijo. Razlog za to je tudi njena še vedno prisotna trema, ki pa jo bo, verjamem, kmalu premagala in odpravila, saj strah pred odzivom publike ob njenem talentu zares ni potreben. Prav tako bo najbrž kmalu tudi pri sami komunikaciji s publiko zvenela bolj prepričljivo.
Moram priznati, da se mi je njen nastop v primerjavi s posnetki, ki sem jih preposlušala neposredno pred koncertom, zdel veliko bolj suveren, še toliko bolj v interpretacijah slovenskih pesmi, ki so se mi zdele bolj domače, tiste v angleščini pa so mi ostale nekoliko tuje, čeravno mi je sama zatrdila, da raje poje v angleščini. Svoje delo je predstavila zelo prepričljivo, a verjamem, da zmore še veliko več od tega in je zato kar škoda, da so mnoge pesmi v večih trenutkih precej stereotipno, že kar klišejsko, grajene, pri čemer so največja šibka točka njihovi konci. A verjamem, da bo sčasoma prečistila svoj glasbeni slog in svoj močan vokal tehnično usposabljala še naprej v tej meri, da bo zmožen še močnejših interpretacij in ne dvomim, da bo s svojim delom uspela tudi v tujini, kar je njena velika želja.
Tekst: Nina Novak
Foto: Jan Prunk
Facebook
Twitter