Brutal Assault, 17. edicija

Brutal Assault 2012

Češka / Jaromer
8. – 11. 8. 2012

Štirje dnevi, dva velika in en majhen oder, preko 90 bendov, preko 15 000 ljudi, nekaj nepotrebnih dolgih vrst, hektolitri in hektolitri piva, zanimiva izbira hrane, povprečno število dixijev, premalo tople vode, nekaj blata, sonca in dežja. Tako nekako bi zaokrožili letošnji, že 17. festival na Češkem. Nujno pa je treba zraven dodati še veliko nasmejanih in zadovoljenih ljudi, kajti morebitni minusi festivala so bili kaj hitro pozabljeni pri vsem dogajanju.

Četudi je bila sreda mišljena le kot ogrevalni dan, pa je že takoj nakazala, da bendi niso bili izbrani naključno. Švedska melodično/death metalska zasedba Engel je ravno v promoviranju novega albuma Blood of Saints, Anaal Nathrakh, britanski ekstremneži, ki so spojili death metal, black metal in grindcore, so kljub poškodbi pevca (le-ta je na oder prišepal z berglo) brutalno napovedali dober festival (kljub slabšemu zvoku), da ne govorimo, da je bil na basu Shane Embury, na bobnih pa Danny Herrera iz Napalm Death. Zagotovo pa so večer popestrili tudi Alcest, solo projekt Francoza Neigeja, katerega zadnji album Les Voyages de l’Âme je dobil znova zelo dobre ocene. Sam koncert mogoče ni bil razgrajaški, bučen in tipično metalski, a je bil vsekakor paša za ušesa.

Če se je sreda začela počasi in je bila bolj namenjena lokanju velikih količin piva, pa je bil četrtek pravi začetek festivala, že ob 11. uri so oder zasedli Čehi Noostrak in norija se je začela. Dva odra, postavljena vzporedno, sta zadihala. Ko je z enega donela glasba, se je drugi pripravljal. Četudi občasno skoraj preglasno, kajti tonske vaje so občasno zmotile naša ušesa, ko smo prisostvovali kakemu nastopu. Četrtek je tako postregel bodisi z vizualnimi poslasticami, kot npr. krvaveči General Surgery ali lisičja gospodična pri Arkoni, seveda ne moremo mimo vizualne demonske podobe Ministry ali mimo Dimmu Borgir zasedbe. Seveda pa je vsak bend prinesel tudi nekaj za naša ušesa. Na eni strani smo imeli pagan zasedbo Arkona, ki je s svojo pevko božala naše bobniče, na drugi strani pa smo imeli pevko od Totem, ki bi bila brez problema konkurenca kakšnemu stokilskemu dedcu, ki obvlada grleno petje. Pa tole ni bila edina deklina, ki je zavladala odru. Zagotovo ne gre prezreti tudi zasedbe Crowbar, kratko, prekratko, a sladko, sludge sprehod in lep vpogled v njihovo dolgoletno ustvarjanje. Počasno, težko in fakin’ slastno. Enako velja tudi za Corrosion of Conformity, mogoče za nekatere prenežen band za dotični festival, a večine ljudi to ni motilo, njihov nastop smo posrkali in hoteli še. Ko vidiš, da band diha svojo glasbo, je neprecenljivo. Posebnež za mikrofonom in genialec za kitaro, nora kombinacija, ki je zagotovo ostala v mislih ljudi. Večer je, tako kot pač mora, postregel z glavnimi zvezdami, začenši s pionirji industrial žanra Ministry, ki če drugega ne, ostane v spominu zaradi pevca. Potetoviran, prepirsan, s črnim klobukom je žugal ljudstvu, da je res nazaj, da je bila dvoletna pavza res samo pavza ter da zadnji album Relapse le ne sme biti tako grajan, kot je bil. Solidno, a vseeno, ne preveč dosledno, toda tipično ameriško, naspidiran bobnar, podkovan kitarist, naštudiran nastop. Dimmu Borgir, kaj sploh še napisati o njih, igra make upa, dima, temnih teatralnih luči, a vseeno nekako neimpresiven nastop. Sick of it All, Samael in Nile, nastop, kakršen mora biti za nosilce večera. Profesionalno izvedeno, ravno dovolj posvečanja ljudem, da jih je razvnelo.

Petek, znova zgodnji začetek, časa za spanje in počitek ni. Oziroma počitek s pivom v roki, na hribčku pred odrom. A nekaj velja za Čehe, neverjetno lojalna publika, bendi, ki igrajo že ob dvanajsti uri, imajo pod odrom že veliko množico poslušalcev, ki jih pozdravlja in vzklika. Enako je veljajo tudi za tretji, mali oder, ki je bil postavljen v dvorani. V njem so nastopili recimo temu majhni bendi, a publike je bilo vedno ogromno, polna dvorana je dihala z vsakim bendom. Zagotovo je tukaj treba omeniti Obscure Sphinx, kjer je deklina na mikrofonu vladala celi dvorani, bejba z velikimi jajci. Ne gre pa se mimo tudi benda Unearth, sekalo je! Glede petkovih bendov, moramo omeniti djent zasedbo Vildhjarta, preverite jih, ne bo vam žal. Insomnium, Finci, ki preigravajo melodičen death metal so sredi popoldneva s svojimi melodičnimi komadi o žalosti in smrti zadovoljili apetite vsem. Prijetno, že skoraj sanjavo. Norvežani Kampfar pa so publiko znova vrgli na noge s komadi, kot so Ravenheart, Huldreland in vražjim komadom Mare. Četudi je festival baziran na tem, da se bendi ne prekrivajo in nam tako ponudijo stoprocentne nastope, je vseeno biti non stop pod odrom skoraj nemogoče in obisk šotorov, kjer se točijo osvežilni napitki, so vedno dobrodošli. K lažji odločitvi, da se nekam posedeš, pa seveda doprinese tudi akustika, ki te najde skoraj povsod, ter velik ekran, ki ti omogoča konstanten pogled na oder in dogajanje. Letos pa so uvedli še nekaj TV plazm, ki so bile porazdeljene po vseh točilnih šotorih, tako zagotovo nisi zamudil nobenega benda. Kajti glasbeno popotovanje je v petek trajalo skoraj do tretje ure, na malem odru še dlje, noge so bile tako hvaležne vsakič, ko si jih lahko kam naslonil, oči pa, da si vedno, ko si hotel ujeti moment na odru, to tudi lahko storil. Na odru pa so se ta dan zvrstili še trash metalci Suicidal Angels, ki so pripravili poslušalce do enega večjih wall of death momentov, četudi na prvi pogled brutalno norenje, pa so bili soudeleženi vsi brez večjih poškodb, razen kakega politega piva, a pri teh cenah (1,20 €) ni bil noben problem iti po novega. In seveda zraven še nekaj prigrizniti, kajti tudi raznovrstna hrana je bila zelo prijazna denarnici. Hatebreed, ameriški hardkorovci so popolnoma zapolnili prostor pod odrom, in četudi so občasne kritike, da so na festivalu tudi razne core zasedbe ni dalo motiti občinstva, da je skupaj z njimi skandiral vsakemu komadu. Napalm Death, suvereni kot vedno, mogoče malenkost utrujenosti na obrazu, a se niso dali motiti. Amon Amarth, dobro zastopali svojo vikinško poslanstvo, Asgard, mesto bogov jih zagotovo hvaležno pričakuje. Machine Head, marsikdo jih je letos videl par dni prej na Metalcampu, iskreno mi niso pustili nekega vtisa, razen veliko dretja. Paradise Lost, ki so bili prav tako par dni prej v Sloveniji, prav tako profesionalen nastop, četudi na momente vseeno malce zaspan, kar pa je seveda kriva tudi sama ura nastopa, polnoč je dodobra odbila, stavek pevca »Clap your hands like you give a fuck« pa je zagotovo popestril zaključek petkove noči.

Sobota je imela zame kar nekaj imen, ki so bila nujna za pogledati. Prvi, Be’lakor so zadoneli že zgodaj popoldan, a množica je že bila zagreta. Avstralci, ki preigravajo mračen, melodičen death metal, nepretenciozni fantje z odličnim filingom za glasbo. Težko pričakovan band so bili tudi The Safety Fire, djent tehničarji iz Anglije, ki se sprehajajo med progresivo in metalcorom. Sredi popoldneva so na oder prišli Sólstafir, posebneži iz Islandije, black metalci, ki niso black metalci, dejansko jih niti popredalčkati ne moreš, ampak jih samo poslušaš in uživaš. Kakor vidim, so ljudje pri njih nekako razdvojeni, ljubezen/sovraštvo razmerje tukaj vlada. Ali so ti ali ti niso, vmesne poti nekako ni. Atmosferična, posebna glasba, ki te odnese na Islandijo. Kylesa, v bistvu brez kakih pripomb, solidno, bejba obvladala svoj del. Za vrhunec sobotnega večera ali bolje rečeno noči, je poskrbel death/black/doom trojček, ki je še tako utrujenega privrženca spravil pokonci. Švedski melodični death metalci At the Gates kot tudi norveški blackerski Immortal za njimi, so kljub 22 obletnici obstoja skupine pokazali, da še niso za upokojitev. At the Gates so bili celo bolj energični kot kakšen death metalski podmladek, z resnično prepoznavnim vokalom frontmana Tomasa Lindberga. Frontman Immortalov Olve Eikemo pa je bil, zgleda, da spet rahlo pod substancami, kar se sicer prefrigano zlije z sicer ne preveč posrečenimi govornimi vložki med komadi. Za vrhunec večera pa so poskrbeli portugalski doomerji Moonspell, ki so letos izdali izjemna albuma, ki stojita vsak zase in skupaj hkrati; Omega White in Alpha Noir. Odigrana setlista, ki je bila dobro uravnotežena med starimi uspešnicami in novimi komadi, se je, sodeč po zvesti publiki, že dodobra zasidrala v neskončno trpeče in pogubljene duše ljubiteljev Moonspellov. Marsikdo pa je hotel videti še Sodom, a so bili premaknjeni na pol tretjo uro ponoči in nas je na žalost kaj nekaj raje izbralo spanec.

Še en Brutal Assault festival za nami, mi pa že čakamo na drugo leto.

Tekst in foto: Branka Resnik