Sigur Rós
Maribor, Trg Leona Štuklja
5. 9. 2012
Drugo največje mesto v Sloveniji je bilo v pomladnih mesecih izbrano za prizorišče novega Mars festivala v organizaciji Mars Music d.o.o podjetja, ki že več kot tri leta skuša popestriti glasbeno dogajanje na sončni strani Alp. Čeprav so orientirani v jugoslovansko tržišče, pa jim velika imena očitno ne predstavljajo problema. V sredo zvečer so v Maribor uspeli pripeljati mlad (sicer ne ravno neznan) ženski vokal MojcArt, že uveljavljeno slovensko synthpop zasedbo Melodrom in zasanjane Islandce svetovnega kova – Sigur Rós. Trg Leona Štuklja je postal prizorišče umirjene, ambientalne filmske glasbe za dodobra štiri ure. V slogu najbolj zvenečega imena večera: Mesto upanja.
Nekoliko zoožen trg, ob pričetku katerega so od 18. ure naprej obiskovalca pričakali klopca z materialom nastopajočih, ‘šotor’ s kupončki in več metrov dolga točilna miza ter obetajoča odrska konstrukcija, je sprva zavzel zvok slovenske vokalistke Mojce Zalar. S projektom MojcArt, v katerem sicer sodeluje še Matej, a.k.a Grga (kitara), sta jo tokrat pospremila kitarist Martin Lunder in Anže Žurbi na cajonu in pričel se je odhod v deželo vseobsegajočega-neskončnega-miru. Po kratkem premoru je občinstvo umirjeno zibalo v noč s skoraj polno luno na ritme ljubljanskega kolektiva Melodrom. Člani zasedbe so sicer želeli ustvarjati v namen gledaliških predstav, a je delovanje prerastlo v enkraten projekt, ki z vokalom Mine Špiler in pod taktiko Matevža Kolenca ter Mihe Žargija za kitarama, Polono Janežič in Sašo Vollamierjem za klaviaturami ter Blažem Celarcem razkriva melanholične planjave. Črno-bela projekcija, zdaj nerazpoznavne minimalistične podobe, v naslednjem trenutku pa vizualija čarobnih melodij, ki so istočasno nastajale na odru ter rdeča svetloba so pripomogla h ustvarjanju atmosfere. To je bila stalnica noči – tudi Sigur Roś so zaigrano podkrepili z vizualnim materialom. Ni hudega če je občinstvo v večini poznalo le September in je bil temu primeren tudi aplavz. Klasike Preden grem naprej, Zasebne sobe, Anything Goes in Counting Days so jih predstavile v dovolj dobri luči – konec koncev pa je tudi glede na njihovo celostno podobo popolnoma normalno, da tako samosvoj bend ostaja neprepoznaven (sploh v okviru lastne države).
Če bi kak naiven mimoidoči uspel zaobiti sivo ograjo na Trgu Leona Štuklja in varnostnike pri vhodu, bi bil od 22. ure naprej priča prav neverjetnemu prizoru. Gruča ljudi različnih narodnosti (tudi Hrvatov, Avstrijcev, Nemcev …) je stala kot v transu. Kakšna junakinja je v stilu vilinke poplesavala, zelo poredko si slišal govor v tej gruči, prav tako nastopajoči Islandci niso spregovorili ničesar, kar bi nakazovalo na kaj smiselnega. Takšen je vonlenska jezik (islandska beseda Von pomeni upanje), brbotanje jezika, ki se prilega Sigur Rós melodijam kot da bi bil skovan le za njih. In tudi je. Nežen ksilofonski začetek je hitro prerasel v žalostinko bobnov Orria Páll Dýrasona, kitar pod taktiko ekstravagantnega, a sicer prav milega vokalista Jón Þór Birgissona in Georga Hólma ter minimalističnih, a glasbeno izšolanih notnih črtovij za klavirjem Kjartana Sveinssona. Gonilni sili (navedena četverica) zasedbe, ki skladbe ustvarja kot bi si človek zamislil da ambientalna glasba post-rock amplitude nastaja: nenačrtovano in intuitivno, so se tudi tokrat na odru pridružili godalna in trobilna sekcija. Z drugo pesmijo Vaka (Untitled #1) z albuma ( ) je bila atmosfera že blizu vrhunca. Množica je ob godenju Jonsija na kitaro odtavala, sicer stala ali sedela pri miru, a oči in neprisiljeni nasmehi nasejani po obrazih vsakega člana Mesta upanja je izdajal, da si resnično del enkratne zgodbe. Pravljično potovanje, ki ti ga ukazuje Sigur Ros, a ga zavoljo nerazpoznavnih besed, mističnosti glasbenih ritmov, ki ti ne ponujajo prehitrih ali predolgih katarzičnih trenutkov ter dokaj statične odrske slike, v bistvu dirigiraš sam. Ko islandske uspavanke postanejo uvertura v nepoznani svet sanj in naslednjega dne nenavadne besedne zveze tipa Ný Batterí, Svefn-g-englar, Sæglópur, Hoppipolla, Festival in Glosoli dobijo popolnoma nov pomen. Ene po naravi optimistične, druge bolj otožne, tretje pač sigur-rósovske – nedoločljive. V dobrih dveh urah smo uspeli slišati pesmi vseh šestih studijskih albumov, tudi zadnjega Valtari.
Marsov koncert je minil brez tistega tipičnega koketiranja v Bruce Springsteen smislu in odkrito – vsi smo se zavedali, da se te noči ne spuščamo v le-takšno situacijo. Prej je noč v Mariboru nudila spoznavanje, sebe, otroka v sebi, ki tudi v naporu ali umirjenosti vidi kup sreče in upanja.
Tekst: Vesna Zagorščak
Foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter