Harris Eisenstadt's September Trio
Ljubljana / CD / Klub CD
25. 9. 2012
Špil September tria prejšnji torek v Klubu CD je bil prav magično … skromen. En takšnih špilov, ki morda nekoliko hitro usahnejo v spominu, a je njihova prezenca na licu mesta toliko bolj otipljiva. Ne vzpodbudi elaborirane hvale, a hvaležnemu ušesu omogoči pozoren posluh. Trojica pod vodstvom mladega bobnarja Harrisa Eisenstadta ne izstopa v žanrskih inovacijah, njegovo ime je še v vzponu in njegovi sopotniki precej bolj sveži kot veliki, poleg tega pa tudi druga člana tria, takisto mlada pianistka Angelica Sanchez ter saksofonist Ellery Eskelin, nista zveneči imeni. Vsaj tako se zdi, in četudi je Eskelin na sceni že dlje časa in je izjemna avtorska figura v smislu samega zvena, timbralne idiosinkrazije, se drži bolj ob strani in v glavnem snema v relativno ozkem krogu muzikantov.
Leta 2011 pri Clean Feedu izdana plošča September tria se ob bolj velikopoteznih ploščah Eisenstadta, predvsem ob projektu Canada day, ni preveč prijela na domačem ozvočenju; preveč … oktobrska je, resnično ni poletni material. In so bila pričakovanja ob torkovem špilu nizka, generalno vzdušje v mestu in tudi klubu pa prav tako nekoliko komorno. Zdelo se je, da bo tole en koncertov, ko precej maloštevilna publika nekam odsotno odsluša špil in brez želja po bisu ponikne v svet. Ne gre vedno za utemljen odziv, a jazzerski slušalci se radi pustimo nategniti ognjevitosti, in se mora bolj umirjen bend potem toliko bolj potruditi.
Pa je bila njihova muzika še kako intrigantna. Žanrsko je bila tisti tip jazza, ki bi sodil v film Woodyja Allena, če bi na stara leta spet spomnil posneti kakšen dostojen, svež film ter se nehal igračkati z razglednicami. V glavnem igrajo takšne, zadimljene baladne komade, ki pa se hudo kunštno uspejo izogniti klišejem res znucanega žanra. Ob ohranjanju močne, melanholične melodičnosti se ta vseskozi rahlja z bolj odzemljenimi abstrakcijami sodobnosti, a se ne razpusti v strukturiranje nelagodnih disonanc in se le redko dlje časa zadrži izven formata. Ne izčrpava se v transgresiji, marveč glasbeno vitalnost izraža znotraj zelo dostopnega jazzovskega prostora, in celo Eskelinov tipično suh glasbeni jezik je bil tokrat nenavadno topel. Nasploh je koncertni nastop ponudil bolj mehak in poln zvok kot na plošči. Pianistka se je bolj izrazito zadrževala v Satievskem patosu, saksofonist pa je z repetitivnim fraziranjem takšnih izrazitih, evokativnih melodij v muziko tria vnašal nenavadno lahkoten, wudialenwski moment, ki se na plošči pojavlja precej subtilneje.
Eisenstadt, ki je skladbe tudi zložil v te izredno integrirane celote, ki poslušalca nagradijo z užitkom ob vseh teh malih, ličnih komplementiranjih inštrumentov, je sicer skromen, nekam poseben bobnar. Prav malo, če sploh, je bilo nevihtne perkusije, ki zlahka navduši, in tudi noben od komadov ni posebej ritmično gnan. Eisestadt si je prihranil oz. najbolj navdušil s funkcijo akcentuacij, pa kurioznih in (kolikor je to že abstraktno) humornih pasaž, in nemara je s tem bolj cerebralnim kot ognjevitim pristopom ponudil enega bolj zanimivih živih bobnarskih muziciranj v zadnjem času.
Ki jih nisem slišal ravno veliko, in res neznansko osvežujoče je bilo posluašti jazz. Tak, nič okrancljan in obremenjen, pač jazz. Če rečem nekam pompozno (ne bo prvič, hehe), velik v svoji skromnosti. Z bisom.
Anže Zorman
Facebook
Twitter