Wendy McNeil, Ljubljana / Menza pri koritu, 11. 10. 2012
Marina Rosenfeld, Ljubljana / Kino Šiška, 13. 10. 2012
Društvo za promocijo žensk v kulturi Mesto žensk je letos 18. leto zapored pripravilo najrazličnejše kulturne dogodke, od filmskega izbora, delavnic, okrogle mize do performansov, pod okriljem istoimenskega festivala sodobnih umetnosti. Letošnji dogodki, nekateri sicer precej bolj kot drugi, so se odvijali pod okriljem tematike staranja, ki je bila osrednja tema festivala. V glasbenem sklopu festivala sta se predstavili Wendy McNeil in Marina Rosenfeld.
Zvok kanadske glasbene ustvarjalke Wendy McNeil, danes živeče na Švedskem, slišan na koncertu pa tudi na njenih petih ploščah, je mešanica izražanja ženske moči in ranljivosti s pridihom kabareta, folka, kantrija, popa, ob spremljavi vokala, harmonike (v zvok katere se je zaljubila že po izdaji svojega prvega albuma To Whom It May Concern), kitare in v tokratni živi izvedbi tudi bobnov pod taktirko Erika Nilssona. Če k temu pridamo še tematike, ki se jih v pripovedniško temelječih pesmih dotika, od minljivosti, spreminjanja pa vse do mitoloških tematik, jo lahko najlažje uvrstimo v zvrst folk noir-ja. Na koncertu je večinoma predstavila skladbe z njenega zadnjega albuma For The Wolf, A Good Meal, na katerem je moč najti tako tematsko pozitivnejše pesmi, a obenem s kančkom melanholije (Our Time in Flick Of The Wrist), pa tudi bolj dramatične in pravzaprav teatralne pesmi (Black/ White, Eddy, why don´t you put your gun down?). Vokal so spremljali bobni, prehajanju od harmonike do kitare, vmesni vnaprej posneti zvoki čivkanja ptičkov in drugi spremljajoči biti, vse na izredno dobri zvokovni ravni. Wendy tudi zadnji album ne bo prinesel komercialne prepoznavnosti, si jo bodo pa poslušalci, kjer koli jo že bodo videli v živo, zagotovo zelo dobro zapomnili in jo ob priložnosti ponovno obiskali na koncertu.
Za zaključek festivala se je v Kino Šiški predstavila Marina Rosenfeld, v New Yorku delujoča umetnica, ki redifinira glasbene prakse skozi koncerte, performanse in zvočne inštalacije. Predstavila se je z delom Teenage Lontano, kompozicijo madžarskega skladatelja Gyögyja Ligetija iz leta 1967, ki jo iz orkestralne priredila v vokalno kompozicijo za najstniški pevski zbor, v slovenski izvedbi so ga predstavljali dekleta in fantje iz Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije Ljubljane. V pisane barve oblečen ter v ravno vrsto stoječih in sedečih članov postavljen zbor, ki se z vprašanji staranja še ne ukvarja, preko mp3 predvajalnikov posluša prirejene delčke izvorne kompozicije in se nanjo odziva. Do kakšne mere, v kakšnem obsegu in/ali če sploh, ostaja za obiskovalce dogodka neznanka. Obiskovalci slišimo le končen “izdelek”, zvočni zapis tako petja, mrmranja in žvižganja, vse do globljega dihanja v mirnejši in bolj intenzivni glasni izvedbi, ki pride najbolj do izraza ob izključitvi vizualne komponente članov zbora, ki lahko sicer deluje preveč dominantno. Zbor nima zborovodje, njegovo mesto zastopa rotirajoč zvočnik (postavljen na stropu dvorane), ki v prostor oddaja elektronske zvoke, šume in nekakšne človeške glasove. Ob izvajanju polurnega zvokovnega performansa so se lahko obiskovalci prosto gibali po prostoru in tako ugotavljali različne zvokovne odtenke, jakost in širino na različnih mestih zbora. Zvočni dogodek je deloval zvokovno inovativno, Ligetijeva Lontana je bila prestavljena sveže, v tem trenutku in na način, kot ne bo nikoli več izvedena. Izvedba v drugem okolju in z drugim zborom sam performans nedvomno spremeni. Hkrati pa je bil ob koncu poslušalcu/gledalcu dan prostor za lastno interpretacijo in umestitev slišanega v lastno poznano zvočno okolje.
Povsem za konec festivala in predvsem kot uvod v prihajajoči Festival tranzitornih umetnosti – Sonic, ki bo potekal med 27. in 30. novembrom, je bil oder katedrale in veliko platno v dvorani prepuščeno še uveljavljenemu portugalskemu ustvarjalcu elektronske glasbe iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, zvočnemu in vizualnemu umetniku Vitorju Joaquimu ter vizualnemu dvojcu Thr3hold, ki ga sestavljata Maria Fernandez in Rodolfo Lillo. Predstavili so avdiovizualno delo Geography, v katerem se ukvarjajo s tezo o geografskem determinizmu, ki jo je podrobneje predstavil Jared Diamond v knjigi Guns, Germs, and Steel in katere bistvo je, da so geografske lege ključnega pomena pri določanju in razvoju človeških kultur po svetu. Tovrstno vsebinsko ozadje je bilo simbolno in metaforično opazno zgolj skozi projecirane vizualije, ob predpostavki predhodnega poznavanja vsebinskega ozadja, ki so se v raznovrstnih oblikah pojavljale kot sklop črt, zaobljenih, povezujočih, presekajočih in ravnih. Kot nekakšne geografske meje, pri katerih ni meja glede raznovrstnosti oblik. Na zvokovni ravni je Vitor izvedel session elektronske glasbe, večinoma simetričnih vzorcev ob redkejših močnejših basovskih popestritvah, ki pa niso bile dovolj intenzivne in večji del preveč monotone, da bi zares pritegnile.
Polona Černič