Kompilacija Klubski maraton 2012
2012, Založba Radia Študent
Ob pisanju recenzije že četrte tovrstne izdaje imam občutek, kot da že stotič – čeprav je objektivno seveda jasno, da gre šele za četrtič – ponavljam isto mantro; saj veste, kdo, kaj, kje, kako dolgo ipd. Verjetno obstaja še kakšen primerek, ki ne ve, za kaj gre; bilo bi zanimivo vedeti, kod se je potikal in kaj počel, ampak to je naloga drugih profilov, takšnih, ki se pač ukvarjajo z družbenim v duševnem in obratno. Moja naloga je jasna, torej informiranje in vrednotenje, a je sila naveličanosti tovrstnih uvodov terjala svoje, zato bom energetsko skop, kar se tega dela tiče, a vseeno pedagoško nazoren – dovolj nazoren, da se bodo v prišleku lahko oblikovale nove miselne sheme, v že posvečenem pa obstoječe utrdile in obnovile. Torej, sledi nekaj ključnih drobtin za hitro zapomnitev: Radio Študent, 2012, 6 skupin, 12 komadov, 23 prizorišč, Slovenija.
Kot vedno, je zvočni nabor izbranih skupin širok in zajema praktično vse nianse trenutne popularne glasbe. V priloženi knjižici je vsaka skupina na kratko predstavljena, vključno z nekaj ključnimi besedami, ki poskušajo zajeti njihovo glasbeno podobo. Ob poslušanju skupin The Kojn in Čao Portorož lahko z zagotovostjo zaključim, da sta primarna sila izražanja in kitara dober par. Saj imaš tudi bobne, sintije ali sempler, ampak vseeno izgleda, da je kitara tista, ki te urgentne in bazične sile najbolje kanalizira. The Kojn pošteno zahreščijo in zaropotajo ter se tako pozicionirajo v dolgo vrsto skupin, katerih lovke segajo do punkerskih in hardkorovskih katarz ter do matere vsega hrupa, upornosti in predrznosti, do velikih The Stooges. Čao Portorož so sicer v isti vrsti kot The Kojn in tudi posedujejo podobno punkersko silo, a je za njih značilen tudi tisti kreativen in lahkoten (samo)zajebantski način, kot ga poznamo iz jugoslovanskega novega vala.
Trus je takšne vrste projekt, skupina ali združba, ki združuje marsikaj, se lahko pohvali s širokim naborom vplivov, a tudi tako različne silnice zna združiti v poslušljivo celoto. Včasih melodični, drugič bolj hrupni, ostajajo zanimivi in dovolj neoprijemljivi, da sicer na tem mestu o njih lahko zapišem nekaj stavkov, a obenem ne povem nič konkretnega. To je sicer dar, ki je bil udejanjen tudi v priloženi knjižici, a v tem primeru velja: poslušajte sami! Pri Foe Spree Glass Om se odkrito sprašujem, kdaj bodo na njihova vrata potrkali Massie Attack in zahtevali svojo pesem (Angel) nazaj. Pesem Really me sicer res prestavi v Bristol okoli leta 1997, a skupne točke z že omenjenim komadom – vključno z bas linijo! – so preveč močne, da bi jih lahko odmislil. Nič proti očitnim referencam, ampak saj se razumemo, med Nutello in Nutoko pač obstaja razlika. Tudi Timo Chinala me prestavi nazaj, predvsem pa se to zgodi pri No Good, kjer zaradi ritma in načina povedanega včasih kar slišim »You’re no good for me,I don’t need nobody.«, a me iz devetdesetih potegnejo hreščeči dubsteperski manevri, ki z žilavostjo stadionskega rocka in blagoslovom Skrillexa režejo v slušni organ. Udarno in v stiku s tukaj in zdaj.
Zanimivo, Rok Zalokar Trio so na celotni zbirki najmanj sodobni, hip, šik in še marsikaj drugega, a obenem tudi najbolj brezčasni. Stara šola rahločutnega igranja, iskrivega in otroškega preizkušanja, počasnega in nadzorovanega stopnjevanja ter padanja čez prepade je udejanjena v dvodelni Snežni gmoti, ki na nepretenciozen način kaže … hm, kaj natančno? Recimo to, da ni pomembno KAKO, ampak KAJ, in da bo takšna glasba čez pet let delovala manj zastarelo, kot pa trenutno vseh devetnajst post-dubsteperskih pogruntavščin.
Kompilacija Radia Študent je za naše loge pomembna izdaja. Deluje kot priložnost za neuveljavljene ustvarjalce, da pridejo do širšega občestva, prav tako pa gre za beleženje zgodovine in arhiviranje našega glasbenega dogajanja za prihodnje rodove. Ob vsej samoumevni pomembnosti zbirke, ki motivira in spodbuja pa je potrebno tudi pogledati dlje, torej skočiti v bazen ponujenega in oceniti, ali se nam obeta kakšna nova alternativna sila, ki bi pustila sled izven meja ali vsaj takšno ime, ki bi lahko prodrlo v alternativni pop znotraj naših meja. Zavedam se, da je ustvarjalni potencial prisotnih težko oceniti na podlagi dveh posnetkov, kot tudi, da izvajalec do polnejšega izraza lahko pride na samostojnem albumu, a po slišanem lahko zaključim, da zaenkrat med zbranimi ne zaznavam presežka. Ustvarjalci kažejo še premalo osebnosti in imajo premalo prepoznavnih elementov, ki bi jih dvignili nad povprečje. Zakaj izbrati ravno njih in ne koga drugega? Dobrega odgovora na to ključno vprašanje, ki poslušalcem vsakodnevno pomaga krmariti med tisočimi glasbenimi izdajami, ne dobimo.
Maratonci Radia Študent bodo svoj zadnji krog odtekli v petek, 9.11. v Menzi pri koritu.
Matjaž Gerenčer
Facebook
Twitter