Roscoe Mitchell
Ljubljana/Cankarjev dom/Klub CD
5. 2. 2013
V tednu dni, kolikor jih je minilo od solo koncerta saksofonista Roscoa Mitchella, se finese koncertnih izkušenj in strukturne premise posameznih nastopov navadno že nekoliko zameglijo. Še posebej lahen material za pisno evokacijo je svobodna jazzovska abstrakcija, improvizirana in vedno znova ne povsem ponovljiva. A vsaj tokrat se takšno pozno rezoniranje koncerta ne zdi totalen blef in koncert, ki ga je Mitchell ponudil v Klubu Cankarjevega doma pred dobrim tednom, je tokrat še izredno plastičen spomin in živa izkušnja.
Izkazana muzika je bila namreč daleč od generične variacije na žanr. Toliko bolj je bila idiosinkratična, pri čemer pa je v primeru Roscoa Mitchella to več kot zadosten argument v prid izjemnosti koncerta. Mitchell je namreč institucija sam na sebi, in v organizaciji Cankarjevih torkov so se lahko nadejali tako entuziastične recepcije kot tudi vsaj zmerno polnega kluba. Kaj bi bili kriteriji zvezdništva, ki bi klub dejansko napolnil do roba, še naprej ostaja misterij, a laično bi dejal, da med svobodnjaki ostane le sorazmerno malo glasbenikov, ki po renomiranosti, historični vlogi in unikatnosti glasbenega izraza lahko parirajo Roscou. Še nekaj manj jih je takšnih, ki mu lahko stopijo ob bok po prepričljivosti solo nastopa, s katerim se ta glasbenik bavi že dlje časa, kot stoji sam Cankarev dom.
A ob vsem tem je bil nastop vendarle presenečenje v smislu jedrnatosti povedanega. Nekoliko kratek špil, ki morda ni trajal niti uro, je bil sestavljen iz štirih kosov, vsak od njih z jasno zgradbo, karakterjem in smerjo. Precej drugače od dronov, iz katerih včasih izpeljuje zgodbe, pa tudi od njegovih bolj abstraktnih in počasnih raziskovanj jazz idioma, je tokrat špilal gostejše in hitreje valujoče zvočne zavese, ki so bile – če kdaj, potem zapisano stoji tokrat – brez enega samega odvečnega tona. V prvem komadu je izhajal iz določene melodične zgradbe, katero je – laično razumljeno pač – permutiral čez nove in nove harmonske matrice, ob teh menjavah pa je pospeševal tudi variarijoči tempo proti točki nekakšne roscoevske singularnosti, v kateri je z neznansko točnostjo in hitrostjo pletel zankajočo se melodijo z brezšivnimi nanašanji novih in novih zvočnih plasti.
Sorodno usmerjenost v omenjeno singularnost, se pravi v izredno gostoto in hkratno jasnost muzike, je izkazal tudi naslednji komad, katerega pa je namesto s tenorjem odšpilal na sopranskem saksofonu. Namesto variacij iz prejšnjega kosa je v tem komadu raziskoval tonsko paleto znotraj ti. attack faze, se pravi znotraj momentov, ko se določen ton še vzpostavlja, ko je še neustaljen in nestabilen. V tem polju se ob standardni rabi saksofona določene stvari sicer dogajajo, niso pa stvar tako artikulirane kreacije, s kakršno je gradil komad Roscoe. Divergentna tonalnost komada se je s časom ponovno fokusirala in v končni in povsem hipnotični fazi komada smo se znašli v močno modernistični zadevi, v kateri je repetitivna variacija tonov in kvazinapak pogazila vse pred seboj. Tretji kos, spet na tenorju, je bil z ozirom na prve dva nekoliko bolj zračen, četrti in zadnji pa je bil verjetno razlog, da avtorja teksta ni navdušila le racionalna estetika (karkoli bi že to točno pomenilo), marveč ga je prav v drobovje zagrabila muzika, katero sem neuspešno iskal kar lep čas. V dokumentarcu The World According to John Coltrane v zaključnem kadru Roscoe z naključnima maroškima perkusionistoma špila neko dervišovsko free jazz deralico, ki v nekaj minutah nadjebe vsakršne dotlej poznane jazzovske adaptacije afriških godb. Že tako precej svobodne in samosvoje osnove muzik, ki se špilajo med vasjo Joujouka in trgi Marakeša, na nek način predhajajo idejo, ki so jo v naših koncih razvijali ob in post Coltranovski muzikantje, vseeno pa je ta muzika očitno prav čakala Roscoa in pastirski modernizem tega zadnjega kosa je nepopisljivo osupljiva in samosvoja zadeva. Če kdo pozna ploščo z variacijo tega komada, prosim lepo, na plano z njo.
Večer je Roscoe zaključil s kratkim, malce na hitro odpihanim bisom. Povsem objektivno tega ne morem trditi, se pa je zdelo, da je z njim še podrčrtal vtis rutinske neinvolviranosti v sam koncert. A ob taki muziki je ta vtis povsem nepomemben. Kaj veliko muzike takšnega ranga prav verjetno letos ne bo več moč slišati.
Tekst: Anže Zorman
Foto: Kaja Brezočnik
Facebook
Twitter