Soundgarden - King Animal
2012, Seven Four Entertainment/Republic / Universal Music Slovenia
Obstaja ena posebna sorta albumov. Ta je tista vrsta plat, ki s svojo vsebino hkrati utopljajo v nostalgičnem spominu, po drugi strani pa odpirajo misli in prezračijo utrujena pljuča. In takole na hitro bi bilo težko reči, da sodobna rock produkcija ravno poka po šivih od takih plošč. Kateri je tisti sklop dejavnikov, ki prispeva k nastanku tovrstnih izdelkov, je težko reči. Predpostavimo, da idealna plata poslušalca hkrati butne v neotipljivo tančico preteklosti, ob tem pa zveni še sodobno in aktualno. Gre za posrečena naključja ali premišljene splete vnaprej izbranih in skrbno manevriranih dejavnikov?
V primeru Soundgarden in njihovega lanskega albuma King Animal stvar vsekakor ni samoumevna in nima enostavnega odgovora – imeli so kar nekaj predispozicij za to, da smo v njihov prihajajoči izdelek pred uradno novembrsko izdajo lahko upravičeno dvomili, pa naj gre tu za Cornellovo vmesno eskapado s Timbalandom ali dejstvo, da so se vrnili po mnogih letih premora, ko je marsikdo pomislil, da jim gre samo še za denar. A so s King Animal so vseeno perfektno zajeli prvi del naše idealizirane predstave o dobrih ploščah, torej: poslušalca butnejo točno na tisto točko, kjer so ostali pred šestnajstimi leti z Down on the Upside. Ko pa pridemo do tiste opevane sodobnosti, naletimo že pri prvem komadu na nekakšen obstanek v času – s čimer v primeru Soungarden pravzaprav sploh ni nič narobe. Album namreč otvori hitovska, radiu nadvse prijazna Been Away For To Long, ki se v nadaljevanju plošče sprevrže v izvrstno igro subtilnih funky ritmov, prave heavy metal psihedelike, balad in tistega nezgrešljivega, še vedno odličnega, Cornellovega vokala, ki se spretno onegavi z vsemi instrumentalnimi biseri plošče.
King Animal je zaokrožena celota, ki prinaša tisto, kar bi lahko od Soundgarden pričakovali v idealnih okoliščinah in na srečo so se vsi štirje glasbeniki kot posamezniki in celostna glasbena entiteta znašli v teh posrečenih okoliščinah, katerim seveda botruje tudi to, da gre očitno za pravo energijo med njimi samimi in tem, kar počnejo. Ne podirajo kakih ustaljenih smernic ali eksperimentirajo z novimi pristopi, konec koncev pa se je tu in tam tako ali tako prijetno nasloniti tudi na misel, da nekatere stvari ostajajo take, kot smo jih vajeni in se odvijajo tako, kot od njih pričakujemo ali si vsaj želimo.
Nina Hlebec
Facebook
Twitter