The Puzzled - Bed Times For Bedtime Stories
2013, Celinka
Denimo, da se nekaj glasbenikov odloči zasnovati nov projekt, ki bo povsem neodvisen od njihovih matičnih skupin in denimo, da so ti glasbeniki prav Tibor Mihelič Syed, kitarist skupine Katalena in Miusow Quarteta, harmonikar Marko Brdnik, ki ga prav tako poznamo iz razširjene zasedbe Katalena, bobnar Marko Lasič, ki smo si ga najbolj zapomnili po sodelovanju v projektu Kombo Zlatka Kaučiča, in kitarist Peter Šavli, ki ga je po končanem snemanju zamenjal Mario Babojelič, vsem njim pa sta se v studiu pridružila še kitarist Matevž Kolenc in tolkalec Blaž Celarec. Dokaj razgibana druščina torej, ki pa je sestavljena v novo kombinacijo, ali drugače The Puzzled, ki je sedem pesmi Tiborja trajno zabeležila in jih poimenovala s skupnim naslovom Bad Times For Bedtime Stories.
Nick Cave, plošča Mare Nostrum Paola Fresa, Richarda Galliana in Jana Lundgrena, David’s Theme v tango različici iz filma Babica gre na jug, lanskoletna plošča Musical Accompaniment for the End of the World dua Silence … Še bi lahko naštevala. Kajti na vse to me je spomnila glasba te sestavljanke, a mi je kaj kmalu postalo jasno, da je vendar ni moč primerjati z ničemer. Ima nešteto izvorov, zasnovana pa je tako širokopotezno, da se nikar ne čudite, če boste v njej zasledili tako elemente popa, rocka, etna, tanga, jazza, fusiona, bluesa, kot česarkoli drugega. Če jo že moramo označiti, je najbolje, da ji prilepimo etiketo eksperimentalnosti.
V poslušanje nas uvodoma popelje Time Without Her is Wasted, ki ima kar tri podnaslove, ti pa bržkone predstavljajo tudi glasbeno večplastnost oz. obrate, ki se dogodijo v njej. V domeno eksperimentalnosti zagotovo sodi tudi pokašljevanje v tej isti, povsem v slogu vestern filmov, ko le-to že nekoliko meji na hrzanje konjev. Brez težav pa spregledamo instrumentalno melodično linijo, ki jo sprva slišimo v kitarski izvedbi, nato se preseli v spremljevalne vokale, zaokroži pa se z njenim podajanjem na harmoniki. Tudi sicer pesmi, ki so tako instrumentalne kot vokalne, vsebujejo veliko število obratov, s poudarkom na Black Cat With Bionic Legs, ki pa so kdaj bolj simpatični in kdaj nekoliko manj posrečeni. Tudi ironično-humorni trenutki niso tuji. Ti so pogosto vpeti z namenom razbiti siceršnje prevladujoče strogo vzdušje. A vendar celo ti težko odvržejo plašč mističnosti, skrivnostnosti, dramatičnosti in resnobnosti, ki veje iz te glasbe, saj se zdi, da se zgoraj našteto zažre v nas vse do najtemnejših globin, pa čeprav nam kdaj morda uide celo kakšen nasmešek. Občasno se nam namreč zazdi, kot da smo postali glavni junaki v risanki.
Heterogenost, ki veje iz plošče, zagotovo priča o obvladovanju instrumentov, saj bi sicer glasba ne imela ne repa ne glave, ki pa ju ta, o kateri govorimo, zagotovo ima. Vse stoji na svojem mestu, pa četudi se zdi, da z uporabo izključno angleščine slovenščina postane povsem brezpotrebna, glasba pa oddaljena. Kot da se nas ne tiče … A se nas, zato bo te eksperimentalne pristope, za katere se zdi, da so si na plošči nadeli le eno od možnih oblik, nujno potrebno preveriti še v živo. Zdi se mi namreč, da bo slika šele takrat zares sestavljena v celoto.
Nina Novak
Facebook
Twitter