Queens of The Stone Age
Dunaj / Stadhalle
2. 7. 2013
Četudi je nov album …Like Clockwork bolj mehak, manj ‘plesen’ in na prvo žogo manj udaren od predhodnikov, pa zna ekipa Queens of The Stone Age izbrati ravno prave pesmi, ko nastopijo v živo. To še zmeraj ni koncert za ljudi s šibkim srcem.
Slovenskemu občinstvu je bil samostojni koncert desert stoner rock skupine na Dunaju še najbližje. Torkova vročina se je uspešno pretihotapila tudi v Stadthalle. Če si bil dovolj hiter, si pregledal nakupovalni kotiček, dobil roza zapestnico za vstop v prvo bojno vrsto in si zagotovil najboljše gledišče. A brez čepkov za ušesa, ki so pri avstrijskem občinstvu skorajda obvezna oprema, tudi delno naglušnost, trajajočo še nekaj ur po triindvajseti zvečer. Levo in desno je bila začuda populacija, ki vprašanje, če že plačuje davke. Od pol osme so nas poskušali ogreti Masters od Reality, klub starcev iz Amerike, ki so inspiracijo za svoje ime iskali pri Black Sabbath. Pojavno zelo zanimivi in skladni z zvoki, ki so prihajali iz zvočnikov, so pač nasprotje protagonistov večera. Konglomerat ZZ Top ubežnika (po izgledu), zagretega basista, synth pop wannabeja in obritega pevca so navili glasnost in preizkusili zvočnike. Klavrno, s preprostimi besedili in žaganjem kot edinim orožjem, jim je uspelo, da smo si še bolj želeli Josh Hommeja, Troy Van Leeuwena, Deana Fertiteja, Michaela Shumana in novega bobnarja Jona Theodora.
Šolska ekskurzija po repertoarju QOTSA bi bila človeku še bolj prijetna v prvotno načrtovanem odprtem prizorišču Arena, ki pa bi stežka sprejelo mravljišče nabito polnega parterja dvorane. Mešanica video projekcije umetnin … Like Clokwork, tipično pomigavanje kolen pevca in kitarista Hommeja ter prva pesem albuma Keep Your Eyes Peeled so nas – tako kot njih v času nastajanja zadnjega studijskega dela – popeljala v melanholijo. Ali se bomo zbudili za volanom in viskijem v roki ali pa je pač to konec neke ere. Ne ne, kvečjemu bo to druga možnost. Prijetno se zapeljemo s starimi pesmimi hitrejših ritmov (You Think I Ani’t … in No one Knows) v prvi singl šeste plošče, My god is The Sun. Ne dihamo, skoraj dobesedno, razen ko je treba zakričati zaradi dobrega kitarskega rifa in ko je treba potrditi Hommeju, da smo še živi. In da ja, bomo počeli, kar se nam zahoče, ne ozirajoče se na varnostnike v dvorani! In že se voha različne substance. Da prvi mož na odru zna tolči tudi na črno-bele ploščice, se izkaže z The Vampire of Time And Memory. Minimalistična tribarvna projekcija, ki spominja na Sin City prizore, te vplete v groteskno, temačno zgodbo QOTSA. Pogled na ljudi na odru, ki spretno vihtijo prste, vsak za svojim instrumentom, te reši te Fear and Loathing in Las Vegas scene. Make it Wit Chu se posveti vsem ženskam in publika refrene prepeva brez problema. Ekipa na odru je pač utečena in mi smo jim, ne glede na to, ali s to bile nove, nepoznane pesmi ali pa stare, sledili. Kamorkoli so nas peljali. Da pa smo si za vedno zapomnili, da smo bili na rock koncertu in ne na kaki novodobni seansi, so nas pustili lačne z Go With the Flow in Song For The Dead.
Vesna Zagoršćak
Facebook
Twitter