Punk Rock Holiday 1.3
Tolmin
10. – 14. 7. 2013
Ljudje smo blazno lenobna bitja. Najraje vidimo, da nekdo namesto nas na kup privleče vse, kar nas veseli ter na kup navrže še lepo vreme. Navsezadnje, že samo ime veselice ob sotočju namiguje ravno na to – na neobvezno in brezskrbno poležavanje na plaži in večerno animacijo, podkrepljeno z nekaj zasluženega piva po celodnevnem lenarjenju. OK, Soča ni ravno milje, v katerem bi se trezni junaki namakali v nedogled, sonce pa je v Posočju tačas že toliko močno, da daje privid zmernega morskega podnebja, tako da je paket aranžma res blizu počitnic na morju, z malce manj neznosne vročine in kričečih nedonošenčkov, ki na vsak način poskušajo iz roditeljskih denarnic izpuliti kak evro za sladoled.
Zato me je v četrtek, ko sem se peljal skozi Idrijo proti T’minu, kar malce bolelo pri srcu in zopet se je v glavi pojavilo tisto klasično deževno vprašanje – le kaj mi je bilo treba tega in zakaj pri svojih štirih križih sploh še rinem na tovrstne veselice. Verjetno se odgovor skriva v dejstvu, da na rodni grudi v moji mladosti ni bilo omembe vrednih festivalov, sploh ne takih, na katerih bi godli Suicidal Tendencies, katerih biološka ura je sovpadala z najlepšimi mladostnimi leti mojega življenja. Verjetno bi se takrat tudi peš odpravil v Tolmin in po potrebi izza ograje preživel celotno dogajanje, hkrati pa napisal še kako boljšo reportažo, kot jo berete.
Je pa očitno punkrock postal domena starejših občanov – skorajda vsi bendi, ki so se mi tokrat vtisnili v spomin, so na sceni vsaj 20 let, tako da mora biti povprečna starost njih članov, takole čez palec, vsaj 35 let ali več. In po videnem imajo starci še nekaj več energije kot podmladek, ki se bolj šlepa na poetiko, kakršno smo spoznali preko zgodnjih Green Day. Morda pa gre evolucijska pot punkrock bendov od prvih najstniških težav z mozolji, ženskami in učitelji preko nerazumevanja bližnje okolice do neskončnega problematiziranja globalne družbe nasploh v zrelejših letih. Kakorkoli že, ne glede na to, kakšno usodo nam je v četrtek namenilo nebo, Mike Muir je ob desetih s ponarodelim What-the-hell-is-goin’-on-around-here? postavil vse stvari na svoje mesto. Suicidal so odprašili eno uro tako, kot sem tudi upal in pričakoval, le zvok, se mi zdi, jim ni bil najbolj naklonjen, saj je bil Mike, sploh na začetku, praktično neslišen. Morda se motim, a upal bi si trditi, da je tukaj šlo bolj za nerodno ozvočenje kot napako benda, je pa po drugi strani tudi res, da je bilo to moje prvo srečanje z njimi, saj mi je uspelo zamuditi njihovo lansko inkarnacijo v Novi Gorici. Bend se je sicer bolj kot ne naslanjal na staro slavo in njihovo polpreteklo zgodovino, a sama izvedba je bila sploh in oh odlična, tako da lahko rečem: ruto dol pred veterani.
So pa imeli po svoje tudi srečo, saj so teren ogrevali domači Elvis Jackson, ki so, tako kot ponavadi, oh, kako predvidljivo, naredili odlično čago in v slabi uri postavili občestvo na noge, tako da so Suicidal prišli praktično na pripravljen teren. Kaj posebej novega o Jacksonih vam ne morem povedati, še vedno so odlični in še vedno znajo množice spraviti v dobro voljo. In še vedno po zraku letijo rolice toaletnega papirja, in posamezne priblodijo tudi nazaj na oder. In še vedno se je Buda z rdečo kravato za vratom pripravljen rokovati s celotno prvo vrsto pa i šire in še vedno je Soki najmočnejša ognjena podpora Budi, čeprav je pozneje taistega večera zgledal kar malce zgaran… verjetno od pretiranega bobnanja – kako bi bilo lahko sploh drugače. In čeprav smo slišali že znan, preizkušen repertoar, jih je bilo po dveh letih zopet lepo slišati.
Ko smo že pri starejših bendih, tudi sobotni poslastici, v obliki The Casualties in Propagandhi, sta bili vsaka zase razred zase. Čeprav smo benda videli enega za drugim, si bolj različnih nastopov ne bi mogel zamisliti. Medtem, ko so prvi šibali čisti punk, brez olepšav, šus naravnost v glavo, so drugi vse skupaj lepo in okusno zavili v progresivni paketek in ga toplega servirali zbrani publiki, ki se je, v kar spodobnem številu, nabrala predvsem zaradi njih. Sicer pa je bilo v soboto vse nekako v znaku Propagandhi, ne samo, da so jih sami nastopajoči kar pogosto omenjali in nestrpno čakali, tudi med občinstvom je precej šušljanja o vrlinah napovedanih zvezd večera. Po tistem, kar smo slišali, čisto upravičeno. Dovršen nastop in dobra tehnična podkovanost benda, seveda vse v okvirih, recimo temu, punkrocka, sta se spojila v godbo za malce bolj zahtevna ušesa. Znotraj forme par minutnega komada se zna bend tako lepo gibati, da se zdi, kot da je vsak štiklc sestavljen vsaj iz treh, hkrati pa skorajda vsak izlet kmalu potegne s kako močno linijo in ne pusti, da bi se razvodeneli v onanistični improvizaciji. Odlično, razgibano in močno. Upam, da še kdaj pojavijo v tem delu sveta.
So pa večer prej na odru prašili Your Demise, sicer malce mlajši osebki, ki so na daleč zgledali bolj kot vsega naveličani srednješolci, a so prav pošteno in prav odlično odigrali tiste četrt ure, kolikor so imeli na razpolago. Kaj lahko pričakuješ od benda, ki za ogrevanje igra Slayerjev Angel of death? Nič drugega kot oster, močan hardcore, podkrepljen z naravnost odlično ritem sekcijo. Nastop, ki je s svojo silovitostjo in energijo marsikomu odpihnil kak delček možganov, vsekakor največje pozitivno presenečenje, vsaj zame, pankrok počitnic. Približno tako, kot so prisotne bende v soboto fascinirali Propagandhi, so mnogi v petek omenjali tudi H2O, ki me osebno niso čisto prepričali. Sicer so pokazali precej energičen nastop, v katerem je bilo še nekaj rezerve.
Pri takšni količini nastopajočih je težko vsem dodeliti prostor, ki jim pripada; bodisi, da je za zbrano poslušanje takšen kontingent malce pretiran bodisi, da je potem že težko ločiti, kdo je kdaj storil kaj takšnega, kar bi bilo vredno izpostaviti in posebej poudariti. Vtisov je preprosto preveč, tako da se ti v treh dneh, kolikor časa sem uspel ujeti letos, v spomin vtisnejo bolj ali manj tisti, ki si jih nestrpno pričakoval, ali pa takšni, ki so z nastopom zares zares izstopali, morda tudi ne v ravno pozitivni luči. Vsekakor je potrebno omeniti tudi domače Golliwog, ki so svoj nastop, kljub rahlo neugodni uri pol petih popoldan, odigrali odlično. Ali pa naše bratske Srbe v obliki bendov Tea break in Lude krawe, ki sta v glasbo vnesla kar nekaj balkanske duše in prask, ki so jih na Balkanu pustile zadnje vojne. Ali pa City Saints s svojim old school rokenrolom, ki je na trenutke močno vlekel na Motorheade, The Mahones, ki pošteno stopajo po poti, po kateri so korakali The Pogues, in pri katerih mi je postalo jasno, da harmonikarke ne potrebujejo dekolteja, ampak čim krajši spodnji del oblačil, da bi pritegnile pozornost. Pa tudi čisto zadnji in, po njihovih besedah, čisto najstarejši The Stiff so pokazali precejšnjo mero humorja in malce kabareja, čeprav se mi zdi, da Duncan Redmonds dosti boljši vtis pušča pri Toy Dolls, ki so lani na istem festivalu naredili koncert, ki ga bo nemogoče pozabiti.
Na takšnih veselicah se je, če seveda razmere in zadolžitve to dopuščajo, dosti pametneje kot na vse pretege vleči na ušesa in si ustvarjati kar se da popolno sliko dogajanja prepustiti dogajanju samemu, tako da se štirje dnevi prelevijo v en sam tok, ki te nese, nese od začetka pa do konca v enem zamahu. Moram reči, da toliko uživaštva in veselja do življenja, kot ga je bilo videti na Punk Rock Holiday, zlepa ne vidiš. Sploh po drugem zaporednem vprašanju Are-you-having-fun? je veliko tudi takšnih glav, ki po prvem vprašanju še niso bili čisto prepričani, če se imajo dobro ali ne, glasno pritrdilo retoričnemu vprašanju. Nasploh so pevci bendov zelo radovedni in mnogi so skorajda po vsakem komadu spraševali publiko po njihovem počutju, kot da ne bi bili čisto prepričani, če se imajo oni zares dobro. Skorajda tako neumorni so bili v svojem početju, kot je bila publika pri nekaterih bend neumorna v plezanju na oder in skakanju pred nastopajočimi. Prav tragikomično je bilo videti, kako so pri Millencolin tako zelo politično korektno poskušali prepričati publiko, naj ne dela živega zidu pred njimi, češ, da so vsi sploh in oh krasni, ampak, da je publika prišla gledat bend, ne pa deklin in pubecov, ki si poskušajo priboriti tisti par minut slave in odrskih luči, čeprav pri Millencolin sam nisem opazil kakega posebnega presežka. Prav nadrealistična scena, še posebej, če se spomnim, kako je s plezalci opravil Biafra v Šiški – brez usmiljenja jih je pometal z odra, ta je bil namreč njegov in ni kazal kakšnih posebnih simpatij do tistih, ki bi ga motili pri delu.
Na splošno lahko rečem, da je Punk Rock Holiday čisto simpatičen festivalček, ki po velikosti presega kake ezoterične shode obskurnih grupacij, a še vedno ni prerasel v čisto masovko. Je nekje vmes, toliko da se zdi obiskovalcem, da navsezadnje le pripadajo nekemu malce bolj ekskluzivnemu krogu poslušalstva, a takšna in drugačna barvitost prisotne publike potem ta občutek kar nekako demantira in te postavi v pozicijo, ko postane pomembna tista tretja beseda imena festivala. In dokler bo dovolj piva, vsaj nekaj soldov v žepu in brisača ter sveže spodnjice v torbi, je to pač koncept, katerega prihodnost, vsaj po mojem skromnem mnenju, ni ravno brezupna. Kul!
Uroš Škrjanc
Facebook
Twitter