Schengenfest 2013
Vinica
2. – 4. 8. 2013
Roke se mi rahlo tresejo, glasilke ne sodelujejo, v glavi pa še vedno čutim razbijanje – simptomi, ki kažejo na intenziven, energičen in vroč konec tedna, preživetega v belokranjski Vinici.
Kljub temu, da se je letos Schengenfest odvil že šestič, sem se letos prvič udeležil tovrstnega (bolj komercialnega) festivala – jetra in denarnica sta do sedaj vsako leto podprla samo obisk enih ali dveh metalskih počitnic (kot je recimo Metaldays). Sam sem se tako navadil določene energije, občutka in stopnje organizacije, ki jih začutiš v dolini Soče in ki jih ob sobotnem večernem prihodu v Vinico nisem. Od preveč zagrajenega taborišča, ki je zaradi visokih belih ograj ter hude kontrole ob vhodu bolj spominjal na koncentracijsko, pa do čudnega pomanjkanja ljudi – okoli osme ure, ko sem prišel na prizorišče, je bil prostor pred glavnim odrom bolj kot ne prazen. Neresen občutek sta še dodatno poudarjala “povezovalca” programa, ki sta s svojimi neposrečenimi dialogi rušila vzdušje.
Je pa zato toliko bolj prišel do izraza kvaliteten nastop ljubljanskih Manouche. Skupina igra odlično glasbo, ki motive, črpane iz jazzovskega izročila 30-ih uspešno skomponira z moderno elektroniko. Poskočne pesmi in dober zvok sta privabila kar nekaj poslušalcev – a za moje pojme še vedno premalo, saj bi si bend sigurno zaslužil kasnejši, boljši čas igranja.
Pot naju je s fotografom na tej točki zanesla nazaj k avtomobilu, kjer sva bila zaradi slabih pogojev kampiranja primorana preživljati noči. Po nekaj urah zastrupljanja in okajevanja sva se odpravila na headlinerje večera – Plavi orkestar. Prizorišče se je vmes zapolnilo z množico, ki so ji jugoslovanske legende postregle s klasično setlisto zimzelenih uspešnic. In čeprav je bil nastop res dober, komadi legendarni ter ljudstvo voljno, so se mi zdeli dolgočasni, nezanimivi. Mogoče je to zaradi prenasičenosti tovrstnih skupin v Sloveniji, saj se na velikih odrih vsevrstnih festivalov pojavijo takorekoč vsako leto. Želel sem si več energije ter hitrejših ritmov.
Željo mi je uresničila slovenska electro punk skupina Hex. Na prav tako natrpanem electro odru je četverica z dobrim showom in odlično elektronsko glasbo, s slišnimi pridihi punka in metala dodobra obnorela publiko.
Po kratkem premoru je sledil nastop svetovno znanih drum’n’bassovcev Pendulum. Žal smo bili deležni samo DJ seta, saj v celotni klasični zasedbi (bobni, bas, kitare) od nedavnega ne igrajo več. Je pa to skupina, ki je 3 leta nazaj osvojila oder legendarnega Rock am Ringa ter ima od vseh letos nastopajočih največjo komercialno prepoznavnost, s po 20 miljoni youtuberskih ogledov na komad. Nastop je vseeno bil prvovrsten, frontman Ben Mount je kljub svojim 36 letom po odru in pred njem skakal kot akrobat ter energično in uspešno povezoval koncert.
Konec večera je zaznamovalo razočaranje nad nastopom Pera Lovšina, saj je izpred glavnega odra prestrašil glavnino ljudstva. Komadi so v nasprotju z močnimi ritmi electro odra izpadli kot pogrebna koračnica, nastop pa je bil šibak in brezvezen.
Nedeljsko jutro (in tudi dan) je zaznamovalo neuspešno skrivanje pred razbeljenim soncem in peklensko vročino. Ob osmi uri je stanje v avtu postalo nevzdržno, zato sva se odločila dopoldne preživeti na plaži. Že ob tej (sorazmeroma zgodnji) uri je bil prostor močno zaseden, prešvicana trupla so v iskanju sence in občasnega sunka vetra pokrila celotno plažo. Mir in idilo je motilo dogajanje na majhnem “talent” odru, kjer se je odvijalo vse od neposrečenih nastopov slovenskih “komedijantov” do izjemno nadležnih bobnarskih delavnic. Vročinski val in tečno, preglasno razbijanje je povzročilo, da sva se v iskanju cenejše pijače odpravila v Schengen shop, kjer si lahko za precej ugodne cene lahko kupil vse od ohlajenega piva do zobne ščetke. Večer sva preživela v baru Pri Pavliču, kjer so hladni ječmenov zvarek ponujali za pičlih 1.5 €.
Zabavna družba in dobra pijača sta tako povzročili, da sem zamudil nastop prvih nekaj bendov. Začetek nedeljskega odrskega dogajanja so mi tako otvorili Skunk Anansie, po besedah mnogih eden najbolj pričakovanih bendov na festivalu. Izkušeni Britanci so navdušili – od odličnega, polnega zvoka, zanimivih vokalov pevke Skin, do izjemnega odrske nastopa in izgleda. Skin je v vsem izstopala – s svojim kontraverznim izgledom ter odličnim vokalom, predvsem pa pristnim kontaktom z gledalci je vzela show do te mere, da jo je obnorela publika večkrat ponesla po morju rok.
Zabava in dobra glasba pa se ni končala s Skunki; kmalu je namreč robotski glas naznanil prihod Dubioze kolektiva. Fantje so, ponovno, s fenomenalnim zvokom, glasbo in nastopom dokazali, da jim v žanru ni para. Oblečeni v značilne rumeno-črne Ziggi drese so švigali po odru in pod njem, stagedivali ter z močno energijo predstavljali vrhunec festivala.
Preostanek večera se mi je v spomin zapisal nepovezano in zabrisano. Ali je bilo to zaradi dobre zabave, veselega in pristnega vzdušja, ali pa zaradi velike količine popitega alkohola (najverjetneje oboje) – v vsakem primeru je festival izpadel izjemno posrečeno. Čeprav me je organizacijsko na začetku malce razočaral, si je vtis popravil, saj v večernih urah postane (kot pravi slogan) resnično sexy.
Tekst: Mitja Usenik
Foto: Max Petač
Facebook
Twitter