Klubski maraton RŠ 2013
2013, Založba Radia Študent
Vsako leto z zanimanjem čakam na Klubski maraton Radia Študent. Kot ljubitelja glasbe me zanima, kaj se dogaja pri nas, kaj novega premoremo, predvsem pa, ali se bo pojavilo kakšno ime, ki ga bom z veseljem spremljal in raziskoval naprej. Vsako leto pa se tudi čudim, v kakšni diskrepanci je zvok skupin na kompilaciji in v »živo«. Ja, saj vem, nekateri glasbeniki zvenijo v živo bolje kot na albumu – in obratno! – ampak resno, kaj se zgodi s temi posnetki, ko glasbeniki svoje opravijo? Zakaj so posnetki tako sivi, brez življenja in razmazani – glasbeniki pa posledično brez osebnosti? Kot da se jih pošlje skozi uniformiran kanal, ki jih obarva vse z enakim leskom.
Sodeč samo po posnetkih, se npr. ne bi nikoli dotaknil Bipolar Disorder in Reverend Haze. Pri prvih nisem vedel natančno, ali gre za parodijo angažiranega hc treskanja ali pa skupina misli resno, pri drugih pa sem imel občutek, kot da poslušam petkrat presneto kaseto puščavskih Kyuss. Ampak, ampak! Preden se usujejo puščice iz vseh smeri – mimogrede, moje ime je spodaj desno – v živo je (skoraj) vse drugače. Aktivistična drža in revolucionarna sila Bipolar Disorder se končno osvobodi sive koprene posnetkov in zažari v svoji polnosti. Da pride do izraza tudi ne vedno stoodstotna uigranost skupine, je že druga zgodba, ki pa ne zmoti celotnega vtisa. Bilo je udarno, kot se pač za takšno zvrst spodobi. Reverend Haze v živo poslušalca peljejo po soncu in pesku, torej po pokrajinah, kjer se je sicer že potikalo kar nekaj imen, a nič zato, užival sem predvsem zaradi odlične uigranosti skupine. Dobro mletje!
Kot šus teče Koromač, skupina razigranih posameznikov, ki iščejo svobodo in pristen izraz. Kljub navideznemu neredu in poljubnosti skupina ve kaj dela in hoče. Glasba z neko notranjo logiko, zato je lahko tudi saksofon spuščen z verige in bobnanje bolj ohlapno. Edino kar obleži na želodcu, je malce preveč samozadostno kitarsko soliranje, ampak priznam, tukaj govorijo moje osebne preference. Od kompleksnosti k relativni preprostosti – k Menendes Brothers. Lepo, da se tudi pri nas še goji tisti kreativen zajebantsko resen način, kot ga poznamo še iz naše prejšnje skupne države. Angažirano, odpadniško, diletantsko in mestoma z bizarnim humorjem. Marginalna preprostost, oziroma, ko »delavec« pove, kako in kaj.
Za konec še dve imeni, ki svojo glasbo gradita na umetno generiranih zvokih. Christian Kroupa se potika po bolj temačnih prostranstvih, po svetovih, kjer so trenutno ustoličena in omembe vredna imena založbe Blackest Ever Black. Tam šklepetajo zobje, v kosti se zajeda strah, pri Kroupi pa nas skozi tunel še vedno vodi varna roka. Predvsem meditativno, demone pa si moramo najti drugje – recimo pri The Haxan Cloak. Duet Ontervjabbit je doma bolj na hrupni strani glasbe, a tudi njemu posnetki na kompilaciji ne delajo usluge. Ne, v živo glasba ni tako monotona in brezzoba. V živo smo priča zvočnemu napadu, šundru, ki dodobra prebudi čute. O tem, da je noise glasba zanimivejša v živo, sem se razpisal že na drugem mestu, zato lahko le povem, da je duet vredno doživeti v živo – npr. že decembra, ko bo izšel njun album.
Moram priznati, da je bila letošnja bera maratoncev ena boljših, kar jih pomnim v zadnjih nekaj letih. Priporočam! Osebno bom vsaj tri imena spremljal še naprej. Pa do naslednjega leta!
Matjaž Gerenčer
Facebook
Twitter