Shining
Ljubljana / Gala hala
11. 11. 2013
Na letošnje Martinovo blagoslova ni doživel samo mošt, ampak smo ga doživeli vsi, ki smo v ponedeljek obiskali Gala halo. Zahvaljevanje bogovom tokrat ne pride v poštev, saj je na mestu zahvala organizatorjem, ki jim je uspela prava metalska Martinova večerja. Ekipa Channel Zera je tokrat v sodelovanju z Veselimi Dihurčki in Društvom Škuc na Metelkovo pripeljala francoski heavy metal band Hacride, poljske post rockerje Tides From Nebula, norveške Shining in The Ocean, ki so letos pri nas že nastopili.
Hacride in za njimi Tides From Nebula so ustvarili primerno atmosfero za nadaljevanje večerja. Nepredvidljiva melodična avantura je zaznamovala predvsem slednje. Skladbe, ki sicer zvenijo enostavno, so postavili v ustrezen časovni okvir, ki je četverici omogočil razvoj toka melodije. V okviru le-te so fantje intenzivno gradili značilno formulo izmenjevanja glasnih in tihih elementov, vzdušje pa stopnjevali z izmenjavo tonov in hitrosti. Kombinacija, ki se je v odnosu na zasedbi, ki sta sledili (Shining in The Ocean), sprva zdela dolgočasna, se je kasneje izkazala za pravo, saj bi prevelika intenziteta nastopajočih pomenila prevelik napor obdelave posredovanih informacij, tako pa je bila lep uvod v vrhunec večera.
Shining, ki so se predstavili kot Shining from Norway, so dokazali, da se ne hecajo. Največja šala z njihove strani bi lahko bila, da so pod istim imenom izdali dva akustična jazz albuma, Where The Ragged People Go (2001) in Sweet Shanghai Devil (2003). Z izdajo tretjega In The Kingdom Of Kitsch You Will Be A Monster (2005) so spremenili smer v rock žanr ter jo nadaljevali in nadgrajevali z združevanjem dveh najbolj ekstremnih glasbenih oblik, ki sta se razvili v 20. letih prejšnjega stoletja, metala in jazza. Album Blackjazz je ultimativni vrhunec njihove glasbene kariere in zdi se, da so Shining v metal/jazz zgodbi bolj fokusirani kot kdajkoli prej. V njihovem primeru je glasba mnogo več kot samo preigravanje lestvic. Na odru se za sicer sproščenimi obrazi skriva izredna discipliniranost. V ponedeljek so fantje s prvim odigranim tonom napovedali intenzivno glasbeno doživetje. Koncert so začeli s pesmijo HELTER SKELTER, skromnih 40 minut pa namenili izbrankam z zadnjih dveh albumov. Pesmi, ki sicer že na posnetkih zvenijo odlično, so narejene za izvajanje v živo. Jorgen Munkeby je vodja, ki iz svojih glasbenih kolegov zna izvabiti le najboljše. Na odru preklaplja med kitaro in saksofonom, slednjega učinkovito izrablja za nadgradnjo napetosti in intenzivnosti. Kitarskih solov pravzaprav ni slišati, njihovo vlogo prevzame saksofon, čigar iztočne linije se diskretno nadaljujejo v zvoku klaviatur. Shining ničesar ne prepuščajo naključju in ne zgrešijo nobene note. Njihova glasbena zgodba je perfektna. Kot izšolani jazz glasbeniki puščajo prostor tudi za improvizirane vložke, katerih paradni konj so, zanimivo, bobni. Bobnar Torstein Lofthus poganja strojnico in v njej ohranja ogenj. Kljub temu, da s svojim igranjem resno ogroža bas kitaro, tega nikoli ne počne na način, ki bi povzročil njeno zvočno zanikanje. Shining so nastop zaključili z izjemno izvedbo apokaliptične 21st Century Shizoid Man progresivnih rockerjev King Crimson in vrhunsko zaključili posredovanje neomajne moči in neizprosne energije svojim poslušalcem.
Glede na brezhiben nastop predhodnikov je glavne izvajalce večera The Ocean čakala težka naloga. Preusmeriti misli od pravkar doživetega in vsaj ponoviti vtis jim kljub daljši minutaži na odru pravzaprav ni uspelo. So pa The Ocean več kot korektno izvedli svoj nastop. V celoti so predstavili aktualen album Pelagial in tudi v živo izvedli zračno glasbeno strukturo, ki se je občasno prelevila v gosto progresivno zastavljeno melodiko. Pevec Loïc Rossetti je na čustven način predstavil besedila, ki so bila zaradi efekta distorzije občasno težko razumljiva in tako zaokrožil dobro izvedeno konceptualno zasnovo. Močni in težki kitarski riffi ter uigranost ritem sekcije je potrdila, da so The Ocean kljub temu zelo sposoben band. A misli so ostale pri Shining in želji po obisku njihovega samostojnega koncerta.
Tekst: Kaja Jezernik
Foto: Maša Gojić
Facebook
Twitter