Arcade Fire - Reflektor
2013, Merge Records / Universal Music Slovenia
Arcade Fire so pred izdajo svojega četrtega albuma Reflektor poskrbeli za izvirno oglaševalsko akcijo, ki je vsebovala pojavljanje grafitov na devet delov razdeljenega kvadranta z imenom albuma ter tako počasi razkrivala podrobnosti prihajajoče stvaritve. Vsebinsko pa se je v povezavi z albumom omenjalo dve veliki glasbeni meni, in sicer se je kot producent pojavil James Murphy, idejni vodja razpadlih LCD Soundsystem, ki so s svojim značilnim techno groovom glasbi podali nove smernice, kot gost pa en in edini David Bowie, ki v javnosti nikdar ni skrival svoje privrženosti skupini. Če je bil eminenca Bowie kot gost v enem komadu nastavljen bolj kot močan magnet za prodajo, pa je Murphy s svojo zvočno vizijo pustil močan pečat, ki je bolj ali manj prepoznaven skozi celotno minutažo albuma. Že uvodna pesem Reflektor zveni tako, kot bi jo James Murphy zvočno ne le oblikoval, ampak poda vtis enakovrednega sodelovanja Arcade Fire in ugaslih LCD Soundsystem. Pesmi Arcade Fire so na predhodnem albumu The Suburbs pogosto temeljile na osnovnem ritmu akustične kitare, okrog katerega je bila spletena kompleksnejša inštrumentalna pentlja, zato je tokratni odmik in pečanje z elektroniko še toliko bolj opazen. Tako nam album v splošnem ponudi zvok prepotenih teles polnega plesnega kluba, kjer te v omamno razpoloženje potegnejo mastni basi in funky spremljava, že v prvem komadu pa se tekom dolžine sedmih minut in pol izrišejo tudi zasedbi lastne značilnosti. Tukaj gre predvsem za bogato inštrumentalno paleto, ki jo šestčlanska zasedba obvlada do potankosti, kot nadgradnjo osnovnemu zvoku pa mestoma vplete tudi orkestralne aranžmaje z godali ter dodatnimi tolkali. Zasedba je odlična tudi pri tkanju nalezljivih melodij, ki se včasih pojavi že sočasno s prvimi takti pesmi, spet drugič pa za popoln razvoj potrebuje svoj čas. Klubski dinamiki v prid govorita tako dolžina kot tudi sama zgradba pesmi, kjer se refreni ciklično ponavljajo v nedogled in se tako že skorajda približajo različici kakšnega naknadnega remiksanja. Občasno bodisi izmenjujoče bodisi dvoglasno petje Wina Butlerja in soproge Régine Chassagne je v skladu s prejšnjimi albumi že stalnica, kljub temu pa deluje osvežujoče, sploh pri refrenih, ki tako ob precej razgibani inštrumentalni podlagi delujejo še bolj katarzično.
Album je razdeljen na dva diska, ki se vsebinsko sicer ne razlikujeta kaj dosti, vseeno pa bi uvodna dva komada drugega ploščka (Here Comes The Night Time II, Awful Sound (Oh Eurydice)) lahko označili kot vsiljivca, saj bi ju zavoljo njune umirjenosti in drugačne inštrumentalne zasnove prej kot na aktualnem albumu pričakovali na prejšnjem. Kljub temu ne kvarita gladkega flowa plošče, ki ji je zaradi močnega Murphyjevega pečata pogojno moč očitati le rahlo izgubo identitete. Več kot jasno gre za glasbeni eksperiment, kjer je zaradi samega eksperimentiranja odmik od svoje ‘špure’ pač nujen. Na lasten par oči preverjeno je bil živ nastop Arcade Fire že ob prejšnjih albumih popoln glasbeni užitek, ob tokratni začimbi disko bleščic pa se zna razplamteti v pravi plesni žur.
Jurij Bizjak
[youtube]https://www.youtube.com/watch?v=7E0fVfectDo[/youtube]
Facebook
Twitter