Behemoth
Dunaj / Gasometer
21. 2. 2014
V petek se je v avstrijski prestolnici odvila v dim in ogenj zavita peklenska procesija, ki je, čeprav prikrajšana za en člen, privabila dokaj lepo število v črnino odetih obiskovalcev vseh starosti.
Koncert skupin Behemoth, Cradle Of Filth, In Solitude ter Svarttjern (Inquisition so na žalost morali odpovedati nastop) se je zgodil v Gasometru, koncertnem prostoru, ki je po velikosti nekje med večjim klubom in dvorano in ki ga je praktično nemogoče zgrešiti, saj obiskovalca proti lokaciji že takoj po izstopu z avtoceste usmeri dobra signalizacija. Ker je bilo več nastopajočih in se je koncert začel kar hitro, nam na žalost ni uspelo ujeti prvih dveh skupin.
Na prizorišče smo tako (po kratkem postanku za šankom in nakupu predragega Ottakringerja) prispeli ravno v času, ko so pripravljali oder za nastop prvega izmed dveh »headlinerjev« tega večera, angleške CRADLE OF FILTH, ki so veliki večini metalske populacije dobro poznani. Malo starejšim še iz devetdesetih, ko so krojili usodo angleškega black metala (in bili tudi zaslužni za njegov prodor iz metalskega podzemlja), mlajšim pa predvsem po novejših izdelkih. Na žalost je skupina znana tudi po slabih nastopih (in še slabšem zvoku), smešnih opravah in ekscesnih izbruhih prvega »možica« zasedbe Danija Filtha v preteklih letih (tukaj se oziram predvsem na tolminsko polomijo leta 2007), zato so bila s tem skladna tudi pričakovanja. Največ upanja ja je vzbujala napovedana set-lista, sestavljena v počastitev 20. obletnici izida prvega albuma The Principle Of Evil Made Flesh, ki je poudarjala predvsem zgodnejše obdobje skupine.
Med njihovim nastopom je bilo na platnu, ki se je nahajalo na odru, moč opazovati (ne preveč posrečene) projekcije, ki so včasih delovale, kot da predvajajo galerijo slik prenesenih s spleta. Pri uvodni pesmi Cthulhu Dawn je vzdušje kvaril slab zvok. To se je sicer kasneje malenkost popravilo, a kar je bilo najbolj moteče, je bilo prisotno celoten nastop – Danijevo ušesa parajoče cviljenje, ki je bilo občutno preglasno. Res da cvili tudi na albumih, ampak tam je v samem miksu to uravnano na ravno pravšnjo jakost. Mogoče bi skupina potrebovala le tonskega mojstra, ki mu Danijovo piskajoče kričanje še ni uničilo bobničev. Če to izvzamemo, so nastop izpeljali presenetljivo dobro in solidno razživeli občinstvo pred nastopom zadnjega banda večera – BEHEMOTH.
Ko so oder pripravljali za nastop Poljakov, je v prostoru zavladalo povsem spremenjeno vzdušje. Naenkrat so bili zapolnjeni skoraj vsi kotički dvorane. Nastop skupine Behemoth bi bilo najbolj pravilno opisati kot ritualno dejanje, sovpadajoče s prostorom in časom, kjer ni prostora za kakršnekoli spremembe ali kompromise. Do potankosti izpiljen nastop (celotne ekipe, ne samo članov skupine; tukaj bi namreč bilo na mestu upoštevati tudi nastop vseh tehnikov, ki ostajajo očem udeležencev »rituala« nevidni, a so še kako pomembni), dober izbor predstavljenega materiala, maske uporabljene ob točno določenih trenutkih, pesmih, narejenih z okusom, prav nič kičastih ali cenenih; bruhanje ognja, dima ter občasno kak goreč križ ali (za to namenjeno) mikrofonsko stojalo – vse to ob spremljavi brezkompromisnega death metala, ki vključuje pobesnelo bobnanje tehnično odlično podkovanega bobnarja s peklenskim imenom – Inferna, ter roganje krščanskemu bogu, prvega moža zasedbe Nergala, ki se je po pozdravljeni težki bolezni vrnil močnejši kot kdajkoli – ta moč dobesedno žari iz njega, prenašajoč energijo na obiskovalce, ki uživajo v slednjem trenutku misteriozne popolnosti. Svoje sigurno prispevajo tudi močni vokali vseh treh kitaristov (tukaj vključujem tudi basista), ki doprinesejo k samemu učinku nastopa. Slišali smo kompozicije iz zadnjih nekaj studijskih izdelkov, poudarek pa je bil na ne dolgo tega izdanem albumu The Satanist, ki je požel odlične kritike v svetovnih pa tudi njihovih domačih, poljskih metal vodah.
Za Behemoth bi lahko rekli, da so trenutno ena najsvetlejših zvezd na nebu sodobnega death metala, na samem vrhuncu svojih moči, in nič ne kaže na to, da bi imela njihova zvezda kdaj namen utrniti ali vsaj obstati na neki točki, temveč se nezadržno širi v nove, neznane, na videz nedosegljive sfere.
Rituala je bilo konec po uri in pol, ko smo se bili obiskovalci, pahnjeni nazaj v stvarni svet, ponovno primorani osredotočiti na vsakodnevne tegobe in (dolgo) pot domov, kar je nekoliko olajševalo le nenehno premlevanje vtisov minulega večera.
Rok Kodba
Facebook
Twitter