Ditka / foto: Nika Hölcl
Biti glasbenik, ne pomeni le- ustvarjati, izvajati glasbo, ampak imeti rad glasbo. V prvi vrsti moraš biti ti, ki ustvarjaš zase in si se zapisal glasbi, zato ker si začutil, da je tam tvoje mesto. Glasbeniku glasba predstavlja hrano za dušo, medij, s katerim izrazi sebe in glavni vir sprostitve. Čeprav sem zagovornik prej zapisanih stavkov in igram ter pojem zase, menim, da publika še vedno predstavlja pomemben člen v verigi zadovoljstva, ki ga občutiš, ko zaigraš lastno skladbo na odru.
Delo glasbenika bi lahko razdelila v tri dele, od katerih vsak predstavlja pomemben vir pozitivne energije, ki v ustvarjalcu izoblikujejo občutek sreče in zadovoljstva. Osredotočam se na glasbenike, ki javno nastopajo.
Najprej je potrebno napisati skladbo. Če izhajam iz lastnih izkušenj, lahko trdim, da je le to stvar navdiha. Ustvarjati pod prisilo je nemogoče. Vsak ima svoje kotičke, trenutke, osebe, predmete, ki mu ponudijo zgodbo, ki jo nato zlije na papir. Napisati besedilo, pomeni, najti prave besede, ki se ujemajo tako v kontekstu kot v ritmu in zvoku. Včasih je dobro napisati tudi rimo. Sledi še melodija, ki mora sovpadati besedilu, se z njim ujeti in združiti v eno. Odvisno od ideje, je lahko vrstni red tudi obraten. Če se ustavim na tej točki in se ne poglabljam naprej o pisanju aranžmaja, not za ostale instrumente, snemanje skladbe itd …, imam sedaj pesem z besedilom in melodijo, ki si jo lahko zapojem in zaigram na kitaro. V tem trenutku občutim neizmerno zadovoljstvo.
Sedim v sobi, igram kitaro in prepevam pesem, ki sem jo ustvarila. Počutim se dobro, ampak čez par dni sledi nastop, ko bom pesem prvič izvajala tudi javno. Tu sledi drugi del – pesem, ki je pravkar nastala, čim boljše izvesti tudi na odru. V ta namen pesem premišljeno vadim vsak dan, posebej vokal in posebej kitaro, ampak še vedno pazim, da pri tem ohranim tisto prvotno pristnost. Sedaj sem na odru, odigram in zapojem, tako kot sem si zamislila, začutim ritem, ki ga igram, in melodijo, ki jo prepevam, preplavijo me neverjetno dobri občutki. Osrečim tisti notranji jaz – tisto, kar sem omenila na začetku – ustvarjati zase. Ampak pred odrom stoji publika, ki te posluša in te oceni. Tako preidem na tretji korak, ki predstavlja »feed-back« publike, ki je zadnji člen v verigi zadovoljstva, da se le ta nato zaključi.
Imeti občutek, da te nihče ne posluša ali pa da ga je tvoja glasba pustila ravnodušnega, lahko vpliva in nekoliko zruši še tako dober občutek od prej, ko ti je uspelo in si skladbo dobro izvedel. Bučni aplavz in navdušenje publike v tebi vzbudi še dodatno – pozitivno vznemirjenje in takrat veš, da je tvoje delo bilo dobro sprejeto. Krog zadovoljstva se zaključi, ampak nekako spet vrne na začetek, ko se tvoje ustvarjanje, ko si pesem izvajal še na domačem stolu, potrdi.
V prvi vrsti glasbeniki ustvarjamo zase, ampak vseeno je publika tista, kateri svoje delo predstavimo. Če želimo, da se naše pesmi slišijo, je pomembno, da si izoblikujemo svoj krog »fanov«, ki bo našo glasbo sprejel in nam dal potrditve o tem, da delamo dobro. Ne nazadnje se vsak človek počuti srečnega in zadovoljnega, ko neko delo dobro opravi in pri tem dobi potrditev tudi s strani nekoga drugega. Enako je v glasbi, kjer ustvarim nekaj za svojo dušo, publika pa je tista, ki pozitivne občutke še podkrepi.
Facebook
Twitter