Tretji dan tridesete Druge Godbe

Druga Godba 2014

Ljubljana / Cankarjev dom, Križanke, Metelkova
31. 5. 2014

Še preden se dotaknem tretjega dne letošnje edicije festivala Druga godbe, se bom nekoliko zadržala še pri drugem. Po odlični glasbeni predstavi Mulatuja Astatkeja in Bombina v Kinu Šiška so nekateri zavili na koncert Wang Lija, drugi pa smo postavali pred Galo halo, da le ne bi zamudili koncerta v Nemčiji živeče ameriške hip hoperke Akua Naru, za katerega se je slutilo, da bi znal biti vrhunec prvega dne festivala. Slutnja se je izkazala za pravilno. To kar so lani v Gali hali storili Melt Yourself Down, je letos v maniri vrhunskega besednega pripovedništva obogatenega s funky ritmi šestčlanske glasbene zasedbe, bobnarja Christiana Ninka, baskitarista Alexa Roenza, kitarista Leifa Braeutigama, klaviaturista Wendyja Miltona, saksofonista Juliana Ritterja ter DJ Baska na gramofonih storila Akua Naru. Kot odraščajoče temnopolto dekle v enostarševski družini s tremi otroci so se jo že v zgodnjih letih dotaknila vprašanja rasne in spolne diskriminacije. Le ženske sorodnice, s katerimi je bila obdana, so jo spodbujale in opogumljale, da lahko stori, vse kar si želi. Tako je še kot mala deklica začela repati tuja besedila in nastopati na domačih predstavah za sorodnike in goste ter na sosedskih druženjih, kjer so mame tekmovale, kateri otrok zna najbolje repati, kot je povedala v intimnem pogovoru v Kult3000, ki je bil del podpornega programa festivala. Kar je vsrkavala od mladih let, se danes kaže na večjih odrih. Besedila njene hip hop poezije so prežeta z rasnim vprašanjem, enakopravnostjo, položajem žensk v družbi, seksizmom in pravičnostjo na vseh ravneh družbe. Njen odrski nastop zato ne more biti drugačen kot intenziven, v maniri besednega udarca, hip hop poetičnega slama, ker so teme, ki se jih dotika, intenzivne, ker gre za hip hop v žlahtnem pomenu besede, ne za tistega, ki ga danes povečini slišimo na radijskih postajah in vidimo v videospotih, v katerih ne manjka golih ženskih teles in banalnih besedil. Za dober koncert sta vedno potrebna dva, glasbeniki na odru in občinstvo pod njim. Tokratno je Akua Naruiji jedlo iz roke, sodelovalo z njo od samega začetka, ji izkazovalo ljubezen, ki jo je čutila, kot je omenila sama, na koncu pa se je še sama spustila med občinstvo in nekaj obiskovalcev tudi objela. Izjemen koncert hip hop izvajalke, ki jih na naših tleh preredko slišimo, zato sem še toliko bolj z veseljem pričakovala, da se bosta Akui na odru pridružili tudi mladi Slovenki, ki sta se tudi udeležili zgoraj omenjenega pogovora in ki ju je Akua povabila, da se ji zvečer pridružita na odru. Pa drugič.

Tretjega dne se je festivalsko dogajanje z zgodnjim popoldanskim programom naselilo v Klub Cankarjevega doma. Koncert turškega kvarteta Rubato je bil idealen za miren uvod ali čisto nasprotje “razgrajaškega-zabavljaštva” makedonske zasedba Foltin, ki mu je sledilo. Štiri članska zaseba (Özer Arkun, vilončelo, glas; Fatih Ahiskali, ud, cümbüs, klasična kitara, glas; Göksun Çavdar, klarineti, sopranski saksofon; Eralp Görgün, električna in fretless akustična bas kitara) je nežno instrumentalno preigravala subtilne kompozicije poimenovane med drugim z Love, June in July, katerim je zvokovno izstopajoč izraz še posebej doprinesel zvok klarineta in sopranskega saksofona. Glasba za začetek dneva.

Sledila je znana makedonska zasedba Foltin, ki se je tokrat predstavljala v razširjeni zasedbi in prvič na Drugi godbi. Njihovo tokratno gostovanje je rezultat sodelovanja treh mednarodnih festivalov, in sicer Offesta v Skopju, Music Meetinga v Nijmegnu in Druge godbe, kot so zapisali organizatorji. Osnovni zasedbi (Pece Nikolovski, klarinet, blues harp; Branislav Nikolov, glas; Pece Trajkovski, harmonika, klaviature; Goce Jovanoski, bas; Slavco Jovev, bobni) sta se priključila še gosta iz Slovenije, dobro znani multiinštrumentalist Vasko Atanasovski in z Nizozemske, Natalio Sued na tenorskem saksofonu. Zasedba Foltin, ki jo glasbeno najlažje uvrstimo med alternativno etno zasedbe, je zaigrala na svoje ustaljene note, energično, strastno in glasno. Z mešanjem glasbenih zvokov jazza, bossa nove, funka, z veliko mero improvizacije, v večih jezikih, od makedonščine do angleščine, s telesno govorico pevca, ki je skakljal po odru, ter preproste ljubezni do glasbe. Da, zopet smo pri ljubezni. Na navdušenje večine občinstva, ki je na obeh koncertih napolnilo Klub Cankarjevega doma. Nekaj obiskovalcev je plesalo, nekaj jih je popilo kakšno kapljico preveč, nekaj jih je bilo po slovensko bolj zadržanih, spet drugim, ti so bili vendarle v manjšini, pa razgrajaški, glasni, etno ritmi, v danem trenutku niso najbolj odgovarjali in so prizorišče predhodno zapustili.

Festival sam je uradno sicer končal s trojico Jimmy Barka Experience na Metelkovi, ki se ga nisem zmogla udeležiti, a je že pred tem za pravi zaključek festivala v skoraj polnih Križankah, prvič na festivalu poskrbel slovenski glasbenik, ki je na festivalu tudi prvič nastopil. Ta čast je pripadla Magnificu, sicer dobremu znancu slovenskega poslušalstva, še tja od Silvije dalje iz sredine 90-tih let, danes pa uveljavljenemu glasbeniku tudi izven naših meja, ne le južno od Kolpe, tudi v Španiji je recimo pogost gost festivalov. S svojo stalno glasbeno zasedbo, godalnim kvartetom, s Srbskim vojaškim orkestrom in s Slovenskim oktetom kot gosti je preigraval glasbo iz serije Motevideo, srbskih filmov in svoje bolj aktualne skladbe, katerih aranžmaji so bili povečini odlično umeščeni v orkestrsko zvočno kuliso. Koncert seveda ni minil brez nekaterih njegovih uspešnic, že omenjene Silvije, Gdo je Čefur, Halo gospodična in nekaterih drugih, ki nimajo prav nič skupnega z ljubeznijo, Ubit ću te ja, ker sta nasilje in ljubezen dva ločena pojma, med katerima ni enačaja. Naj se Magnifica še tako zelo razume kot zabavljača, ki mu samoironije nikakor ne manjka, niti sedaj, ko je hlače na zvonec že davno zamenjal za bolj ugledno opravo, na tokratnem koncertu celo zelo šik opravo, kateri je spadalo tudi bolj sofisticirano obnašanje, so nekateri nagovori pred skladbami, ki so bili po večini že tako odveč, več glasbe manj govorjenja je pač moje geslo, izpadli nekoliko neposrečeno tudi med tistimi, ki njegovo humor in ironijo sicer dobro razumemo. Vprašanje pa je, ali so jo razumeli tudi tisti obiskovalci, ki so ploskali antipederski, antičrnski in antimuslimanski tabletki. Upam, da. Koncert je zato vsaj nekaterim izmed nas pustil nekoliko grenak priokus, kar ne bi bilo potrebno. Glasbeno, zvokovno in aranžmajsko je bil namreč na ravni zaključka festivala Druga godba, ki mu kličem na snidenje tudi prihodnje leto.

Tekst: Polona Černič
Foto: Urška Lukovnjak
Video: Sveže sadje