Queens Of The Stone Age
Ljubljana / Križanke
9. 6. 2014
Sredi prvega pravega vročinskega vala tega poletja smo v ponedeljek zvečer, še dodobra utrujeni od vikenda, capljali proti Križankam, da vidimo ameriško rock institucijo Queens Of The Stone Age in dekliški punk-rock-pop trojček iz sosednje Hrvaške, vedno bolj znane in priljubljene Punčke. Že gneča pred Križankami, pozitivna energija in pričakovanje, ki ju je bilo čutiti med ljudmi, ter obvestila, da je koncert razprodan, so obetali izjemen večer. Trio Punčke, katerega članice prihajajo iz Vinkovcev in Novske, in je ob napovedani deveti večerni uri zasedel oder, je bil med leti 2007 in 2009 šestorček, od takrat naprej pa so Lucija Ivšić (vokal, kitara), Anja Tkalec (bas) in Ena Bačanović – Ruby (bobni) publiki dale demo Robot Koji Hekla (2010), EP Mehanizmi Obrane (2012) in lani še album Sunčano s povremenom naoblakom.
Baje se glasbeno ne pustijo omejevati, tako da igrajo zelo všečno variacijo na temo: indie-pop (karkoli že to pomeni). Svoje pol ure so dobro izkoristile in se predstavile kot band, za katerega bomo v bodoče gotovo še slišali. Ker redno koncertirajo, se tudi velik(ansk)ega odra Križank niso ustrašile, ampak so suvereno zavzele vsaka svojo pozicijo, ki je basistka (škoda) in bobnarka (razumljivo) nista zapustili cel nastop, kitaristka/pevka pa pač ni najbolj statične sorte. Tekala, brcala in poskakovala po odru, krmarila med mirnimi deli komadov in rockovskim nažiganjem, dirigirala ostalima članicama bandov, vmes kričala v mikrofon, občasno tudi lepo pela, publiko pa uspešno podžigala k sodelovanju. Očitno veselje ob igranju pred polnim prizoriščem se je preneslo tudi na publiko, ki je svoje zadovoljstvo z njihovim nastopom kazala z glasnim aplavzom med pavzami, ljudje pod odrom pa so bili med njihovim nastopom izrazito nestatični. Ozvočenje je bilo že nastavljeno na primerno glasnost, light-show pa ni najbolj prišel do izraza, sej je bilo še svetlo … Če vas zanima, kako je slišati kombinacija The White Stripes, Nirvane, Joy Division in podobnih zadev, vsekakor preverite še Punčke, sigurno vam ne bo žal.
Ob desetih so oder zavzali QOTSA in publiki se je snelo …
Ampak pojdimo od začetka, če vas morda ni bilo tam oz. če za njih prvič slišite. So eden od bandov, ki je nastal na pogorišču legendarnih (vsaj zame) kalifornijskih rockerjev Kyuss, in v svoje diskografiji imajo šest albumov, par kompilacij ter dve split izdaji. Eno s Kyuss, iz leta 1997, ter eno z bandom Beaver iz leta 1998. Glasbena industrija jim lepi oznake, kot so: stoner rock, desert rock, heavy rock in ne vem, kaj še vse, vsi pa se lahko strinjamo, da dobra glasba pač presega vsakršno poimenovanje in predalčkanje, in QOTSA so s svojo glasbo predalčkanje že zdavnaj presegli.
Na aktualni turneji, poimenovani po aktualnem albumu …Like Clockwork (2013) ima set-lista sicer poudarek na zadnji plošči (z nje so igrali pet komadov), vendar ostalih albumov (z izjemo samonaslovljenega prvenca, izdanega leta 1998) ne ignorirajo, tako da so nas peljali v zgodovino banda in z vsakega od preostalih albumov (Rated R (2000), Songs for the Deaf (2002), Lullabies to Paralyze (2005), Era Vulgaris (2007)) odigrali po dve ali tri pesmi ter nam hkrati pokazali tudi, da se v bližnji prihodnosti še ni treba bati za njihovo formo.
Zid ojačevalcev na odru, za katerim so stale kulise z reflektorji, je bil več kot primerno ozadje za predstavo, ki so nam jo fantje servirali. Popolnoma nabite Križanke so zasedbi, pod nesporno komando satanskega (ja, metalci lahko pojejo o Satanu, kolikor želijo, ampak če se bo Princ Teme (Satan, ne Janez Janša, da ne bo pomote) kdaj utelesil, definitivno ne bo izgledal kot metal’c, ampak bo definitivno rocker) Josha Hommea, od začetka do konca koncerta jedle iz roke, band pa je velikodušno pošiljal energijo nazaj. Začetek vsakega komada je publika pospremila s huronskim vpitjem, od koncih komadov pa se je človek lahko upravičeno spraševal, če bodo Križanke vse skupaj prenesle, med komadi pa je itak vladalo nogometno vzdušje (po moje tudi ljudje v zadnji vrsti niso stali pri miru), publika se je družno drla na ves glas, ne samo refrene, ampak tudi besedila komadov in po moje je bilo bandu kar malo žal, da je od njihovega zadnjega nastopa v naših logih minilo praktično deset let.
Ozvočenje je bilo nastavljeno maksimalno, slišalo se je vse, kar se mora slišati, light-show pa je bil preprost, agresiven in magičen hkrati. Kombinacija modrih, rdečih, zelenih, vijoličnih in belih reflektorjev je še stopnjevala fenomenalno sestavljeno set-listo, ki nam ni pustila dihati niti sekundo … Kombinacija zgoraj naštetega je rezultirala glasbenem večeru, kjer je lahko užival vsak poznavalec njihove glasbe, glasbeni gurman ali pač le naključni mimoidoči … Eden boljših koncertov (če ne celo najboljši), kar sem jih videl na tem prizorišču.
In ko je bilo vsega konec, smo se še bolj skurjeni, kot smo na koncert prišli, odvlekli na čevape in pivo, in potem brez glasu in s piskanjem v ušesih domov …
Tekst: Rok Erjavec
Foto: Jurij Bizjak
Seznam komadov:
You Think I Ain’t Worth a Dollar, but I Feel Like a Millionaire
No One Knows
My God Is the Sun
Smooth Sailing
In My Head
Feel Good Hit of the Summer
The Lost Art of Keeping a Secret
…Like Clockwork
Little Sister
Burn the Witch
If I Had a Tail
Make It Wit Chu
First It Giveth
Sick, Sick, Sick
In the Fade
Go With the Flow
___
The Vampyre of Time and Memory
3’s & 7’s
A Song for the Dead
Facebook
Twitter