55. Jazz festival Ljubljana
Ljubljana / Klub CD, Linhartova dvorana
5. 7. 2014
Zadnji festivalski dan se je pričel že v opoldanski uri s temperamentnim nastopom Gianluca Petrella & Giovanni Guidi Dua (Italija), ki sta požela navdušenje z iskrenim in občutenim muziciranjem. V njem združujeta različne vplive (blues, klasična glasba, elektronika, južnoafriški jazz) in jih spajata v melodične kompozicije. Petrella je sicer eden najbolj cenjenih italijanskih jazzistov in je sodeloval s predstavniki modernega jazza (Sun Ra Archestra, Hamid Drake itd.) in elektronike (Matmos). Iz predajanja glasbi, ki je bilo s strani Guidija povečini pospremljeno še z mrmranjem in iz dopolnjevanja liričnega klavirja, ter močne izraznosti pozavne izide nepozabna izkušnja, ki jo poslušalec zlepa ne pozabi.
Zasedba Hugo Carvanhais (Portugalska/Francija) nas je počastila z avtorskimi skladbami istoimenskega kontrabasista, vodjo zasedb, ki so formalno odprte, a premorejo tudi strukturno trdnost, vanje pa vnašajo celo elemente francoske tradicije. Kontrabas in bobni so predstavljali ritmično osnovo, kamor se je povsem neopazno prikradel še klavir, medtem ko sta violina in sopranski saksofon nadgrajevala temelje. Koncert, povsem kontrasten predhodnemu je premogel izrazito dinamiko in v ospredje ̶ poleg saksofona in violine ̶ postavil še bobne oz. Maria Costo. Ta je bil tako zanesen, da so bobni dobededno razpadli na delčke. A ob marsikaterem močnem trenutku se je občasno vendar zazdelo, da so skušali združiti preveč vsega in tako želeli pokazati preveč naenkrat.
Še ena zasedba, ki se je predstavila v okviru norveškega fokusa, pa je zajela vplive iz klasike 60-ih let in vanje vnesla rockovske poudarke ter izrabila pihalne linije, v katere je pridala še kanec free jazza. Cortex (Norveška) so bili udarni v enaki meri kot predhodniki, a vendar bolj melodični. In četudi imajo osrednjo vlogo pihala, je največ pozornosti terjal kontrabasist Ola Højer, nenehoma skrbeč za ritmično podobo, pogosto oslanjajoč se na leitmotive. Vroči, hitri ritmi so zagotovo značilnost te četverice s severa.
Na večerni oder sta najprej stopila Zlatko Kaučič & Agustí Fernández (Slovenija/Španija), ki sta skupaj nastopila na JazzLentu, posnetek koncerta pa je izšel tudi v obliki plošče Sonic Party. Glasbenika v kombinaciji tolkal in klavirja, a tudi vsak zase, združujeta rahločutno improvizacijo in odprto melodiko. Na pričujočem koncertu sta glasbo iskala v čisti improvizaciji in se s pomočjo zvočnih pomagal podala na raziskovanje zvočnih pokrajin, v katerih lahko sleherni poslušalec najde drugačno zgodbo. Zagotovo izkušnja, ki vzbudi željo po prostranosti.
Podobno bi lahko dejali tudi za koncert tria The Necks (Avstralija), ki je tokrat nastopil že šestič v Sloveniji in hkrati četrtič v Ljubljani. Zanje je značilno, da ne vadijo, tako koncerti kot plošče pa so sestavljeni iz ene same enourne skladbe, ki jo gradijo na ponavljajočih se frazah, katere postopoma nadgradijo in jih ponovno pripeljejo do umiritve. Tovrstno razraščanje ponavljajočih se odsekov tako puščajo prostor odprtim interpretacijam, celotno izkustvo pa v središče postavlja čas, ki v tem primeru postane povsem neopredeljiv. Krog vračanja, ali kar krog življenja, je ves čas enak, le vmes se nekaj prigodi, zato bi se vsaka skladba lahko po koncu tudi šele začela.
Z nastopom The Souljazz Orchestra (Kanada) se je letošnji festival zaključil v plesno obarvanih ritmih, združenih v soul, disco, salso in afrojazz tega malega big banda. Temperamenten nastop je tako zaokrožil lepo bero koncertov, ponujenih v preteklih štirih dneh. Letošnja izbira izvajalcev je ponudila več prepoznavnejših imen in se oprla na raznolikost, zaradi česar lahko zaključimo, da je bil letošnji festival precej močnejši, četudi v nekoliko – v primerjavi z lanskim letom – milejši različici.
Tekst: Nina Novak
Foto: Jan Prunk
Facebook
Twitter