55. Jazz Festival Ljubljana
Ljubljana / Linhartova dvorana, Klub CD
3. 7. 2014
Če se je morebiti zdelo, da je prvi večer 55. Jazz festivala Ljubljana nekoliko medel in je zatorej prinesel nekaj razočaranja, bi bil drugi večer težko prepričljivejši. Vsi trije koncerti so predstavljali fantastičen uvod v tretji večer festivala, ko se bo na oder Križank povzpel ameriški zvezdnik Gregory Porter.
Zasedba In the Country (Norveška) se opira na čisti minimalizem in ga bogati s premišljeno izbiro efektov. Njihova glasba je tako nadvse prvinska in naravna ter izvira iz brezčasnosti, a zaradi pazljive izbire modernih elementov, ki so ujeti v glasbo, segajo tudi v današnjost. S svojo neokrnjenostjo, nedolžnostjo, ki so na trenutke pospremljene z brezbesednimi vokali, poslušalcem podarja stalnost, v katero so vneseni vložki spremenljivosti. Tudi tihost je eden od njihovih adutov, četudi se zdi, da dosti polagajo na ritmično komponento. Skupaj s prizori, ki so se vrteli v ozadju, njihova zvočnost le sledi toku življenja in v praznino pokrajine beline slika dogajanja in občutja, iz katerih je čutiti tudi določeno mero hrepenenja po preteklosti. Praznina, v katero se odtisujejo stopinje … Zares odličen koncert, ki bi težko razočaral.
In le-tega je v nadaljevanju večera nadgradil trio v sestavi Joachima Kühna, Majida Bekkasa in Ramona Lopeza (Nemčija, Maroko, Španija). Da gre za tri prekaljene glasbenike, ki so na odru povsem sproščeni in si zatorej lahko privoščijo pravzaprav karkoli, je bilo razbrati že po medsebojni komunikaciji in enakovrednemu deležu doprinosa vsakega od njih. Sedemdesetletni Kühn svoj glasbeni izraz razvija že vse od 60-ih let in velja za enega najizvirnejših pianistov Evrope, ki je krila navdiha razprl pod vplivom Ornetta Colemana. Bekkas je z maroškima instrumentoma gimbri in ud pričaral vzdušje, ki ga lahko vzbudijo le glasbe sveta, nekaj tradicionalnih sklad oz. tistih, ki se opirajo na tradicijo te dediščine, pa je obogatil z vokalom. Prav te so še bolj kot ostale poslušalce popeljale v trans, kot to zmorejo šamanski bobni, s pomočjo katerih mojstri odhajajo na popotovanja v druge svetove. Zdelo se je, da je vsak od njih v povsem drugačnem so-odnosu z instrumentom: Kühn, ki je poprijel celo za altovski saksofon ves čas predaja in prevzema prevlado nad klavirjem in je zatorej v enakovrednem odnosu z njim, Bekkas je v ljubezenskem, saj se prepušča vodenju instrumenta in Lopez v večnem boju za prevlado. Zares odličen nastop treh prav tako odličnih glasbenikov, ki se dopolnjujejo do popolnosti.
Prav zato so imeli člani zasedbe Tarek Yamani Tria (Libanon, Slovenija) ̶ Tarek Yamani (klavir), Goran Krmac (tuba) in Kristijan Krajnčan (bobni) ̶ še toliko bolj nehvaležno nalogo. Navdušiti občinstvo v Klubu CD-a po koncertu, ki mu je predhodil, vsekakor ni lahko. Yamani bi v družbi svojih dveh sošolcev bržkone požel veliko mero navdušenja, če v drugi polovici koncerta ne bi nekoliko zapadli v monotonost. Zasedba igra skupaj od leta 2006 in se je povečini ves čas opirala na egipčansko (in sirijsko) tradicionalno glasbo. Njihovo muziciranje bi bilo samostojno prepričljivo, a se je po nastopu Kühna občutilo, da gre za mlade glasbenike, ki na odru še niso povsem sproščeni, spontani in igrivi, temveč nekoliko zadržani. Kajti prav z igrivostjo in sproščenostjo nas je nagradila prejšnja zasedba, zato sta bili ti tokrat malce pogrešani.
Kljub temu pa se je drugi festivalski večer z nastopom dveh slovenskih glasbenikov, ki sta se pridružila libanonskemu samouku, predstavil v odlični kontrastni luči prvega večera in je predstavljal prav takšen uvod v tretji večer.
Tekst: Nina Novak
Foto: Jan Prunk
Facebook
Twitter