Jaga Jazzist
Ljubljana / Križanke
2. 7. 2014
Znana je legenda o tem, kako je Pedro Costa, direktor portugalske založbe Clean Feed, prvič slišal za Jazz festival Ljubljana: v roke mu je prišla zbirka posnetkov iz 70-ih let, ki so nastali v Ljubljani. Med nastopajočimi so se znašla imena, kot je Bill Evans, kar je bilo dovolj, da ga je prepričalo o kakovosti festivala. Danes je Costa že vse od leta 2011, skupaj z Bogdanom Benigarjem, umetniški vodja festivala in s pomočjo svoje založbe izdaja številne posnetke koncertov z Jazz festivala Ljubljana ter jih distribuira po vsem svetu, a največ plošč najde svoj dom v Ameriki.
Letos se festival predstavlja že s svojo 55. ponovitvijo in v fokus postavlja norveški jazz ter klavir. Kot je napovedal Jure Longyka, se v prihodnjih štirih dneh, kolikor traja festival, obeta petnajst koncertov in razstava Nade Žgank: Jazz festival Ljubljana 2001-13, ki je na ogled v Mali galeriji Cankarjevega doma.
Domača zasedba Jani Moder’s Brain Blender (Slovenija / Avstrija) je otvorila letošnji festival, in sicer v sestavi: Jani Moder (elektrčna kitara), Marko Crnčec (fender rhodes), ki ga bomo imeli priložnost slišati še v petek z njegovim kvartetom, Robert Jukič (akustična bas kitara), Klemens Marktl (bobni, tolkala) in Flip Philipp (marimba). Nastop je bil premierna predstavitev Modrove nove, tretje plošče Abacus, na kateri spaja različne glasbene kontekste v edinstveno celoto. V ospredje je postavljena zvočna mehkobnost kitare, ki ji ostali instrumenti povečini le sledijo ter le mestoma prevzamejo vodilno vlogo. Zvočnost je tako povsem celovita v neprekinjenem toku zvočnega valovanja, kjer so presenečenja nadvse redka. Na trenutke se je zdelo, da je zasedba zapadla v poseganje po enih in istih vzorcev oziroma rešitvah, ki se jih je posluževala na različnih odsekih (in skladbah). Iz tega razloga, in statičnosti, ki je osrednja komponenta Modrovega muziciranja, je bil nastop morda nekoliko manj zanimiv. A vendar: nadvse korekten koncert, ki je prisrčno in mehko otvoril festival ter polagoma polnil dvorano Križank, a hkrati dokaj neprepričljiv in posledično premedel, da bi pustil kakšen globlji vtis.
Povsem drugače je bilo z osemčlansko zasedbo Jaga Jazzist (Norveška), ki je vtis zagotovo pustila, a je bilo jazzovskih elementov najti kaj malo. Skupina namreč spaja jazz, rock in elektroniko, lahko bi dejali, da sta slednji v ospredju, kar je tudi posledica dvajsetletnega delovanja zasedbe in kaljenja glasbenikov v žanrsko nadvse raznolikih matičnih skupinah. Omejitve osmerici niso niti najmanj znane in tudi na kakšna druga merila se preprosto ne ozirajo. Ta svetovna premiera je bila nadgrajena s postavitvijo scene in efekti luči, ki so bili prej moteči kot zaželeni. Da bo ta ura nadvse glasna in divja, je bilo pričakovati že po prvem zapletu; njihova oprema se je na poti izgubila, a vendar prispela pravočasno, zato so tonsko vajo opravili neposredno po koncertu Janija Modra, medtem ko so obiskovalci morali za dobre pol ure zapustiti dvorano. Njihov nastop je bil poživljajoč, razgiban in po svoje zanimiv, a se zdi, da so v nekoliko mehkejši različici (kakršni so se zdeli na posnetkih) dosti bolj poslušljivi. A najzanimivejše je, da so v osnovi nadvse spevni, a z zvočno bogatostjo ubijejo vsako melodiko. Pogosto je pravilo, da je manj več kar točno. Tudi v tem primeru. Zvočna bogatost jim namreč več vzame, kot da.
A morda prvi večer festivala napoveduje raznolikost vsega, kar se še obeta v prihodnjih treh dneh. Festival namreč vsako leto širi obzorja poslušalcev in tudi letos se nam očitno obeta nekaj mehkobe in nekaj surovosti. Ter nepredvidljivosti. Koncert zasedbe Limousine (Francija), ki bi moral slediti v Klubu CD-a, je bil zaradi prezgodnjega rojstva otroka enega od članov namreč odpovedan. Zato se pustimo presenetiti v preostalih treh večerih.
Tekst: Nina Novak
Foto: Urška Lukovnjak
Facebook
Twitter