Gregory Porter
Ljubljana / Štihova dvorana, Križanke, Klub CD
4. 7. 2014
Po odličnem četrtkovem, drugem, večeru, v katerem je bil v središču klavir, ki predstavlja enega od fokusov letošnjega festivala, je osrednji festivalski večer odprla legenda nemške jazzovske glasbe, ki smo ji imeli priložnost prisluhniti že dan poprej, Joachim Kühn (Nemčija). Tokrat se je v amfiteatrični Štihovi dvorani Cankarjevega doma predstavil v solistični izdaji. Dobro uro trajajoči koncert je obogatil (tudi) z igranjem klasičnih skladb Ornetta Colemana. Glasbenik, ki se je leta 1967 v New Yorku želel srečati z Johnom Coltranom, a ga je ta zaradi slabega počutja odslovil in že naslednjega dne preminil, da je tako igral le na njegovem pogrebu, je pričaral vzdušje, ki bi bilo le težko dolgočasno. S svojim raznolikim muziciranjem, pri čemer se opira na osebna občutja, ki ga navdihujejo v trenutku samem, ustvarja glasbo, ki zmore zadovoljiti vsakogar. Koncert, kakršen je bil ta, si lahko privoščijo le najboljši, kajti ustvarjati v stanju zamaknjenosti ‒ v katerem, se je zdelo, da je ‒, ko glasba prihaja do njega iz neslutenih izvirov in preko višjih kanalov … to zmorejo le redki in za kaj takega moraš biti preprosto poklican.
Logično nadaljevanje Kühnove improvizacije je bila nekoliko večja zasedba Marko Črnčec 4 (Slovenija/ZDA/Kanada/Kuba) v sestavi: Marko Črnčec (klavir in fender rhodes), Mark Shim (tenor saksofon, elektronski midi kontroler), Chris Jennings (kontrabas) in Ludwig Afonso (bobni). Marka Črnčca smo imeli priložnost slišati že prvega večera v zasedbi Janija Modra, a takrat ni uspel dobiti dovolj prostora, medtem ko je tokrat predstavljal svojo tretjo avtorsko ploščo Devotion. Na njej po vzoru velikanov fusiona združuje različne zvrsti in vplive, ki segajo vse od soula in balad do swinga ter bluesa. Gre za eno večjih presenečenj, kjer je vse postavljeno na svoje mesto in četudi glasba teče skorajda brez predahov, ni ničesar preveč. Celo nasprotno, glasbeniki se med seboj vešče dopolnjujejo in imajo enakovredno vlogo. Eden od najbolj suverenih nastopov slovenskih glasbenikov v zadnjem času …
Za njim se je na oder povzpel veliki Gregory Porter (ZDA), letošnji prejemnik grammyja, ki mu je pripadla za tretjo ploščo Liquid Soul. Gre za, v zadnjih letih, enega najboljših moških vokalov jazzovske glasbe v svetu, ki združuje gospel, blues in soul ter jih vpne v jazzovske balade in popevke. Njegove avtorske skladbe že danes zvenijo skorajda kot klasiki, in tudi sicer gre za izjemno močno pojavo, ki s svojim baritonom pritegne v trenutku. Njegova toplina je neomajna in vokal prirojen, saj v njegovem izvajanju ni čutiti niti kančka napora. Ob poslušanju zlahka zapreš oči in odpluješ daleč stran. Večino izvedenih skladb krasi zadnjo ploščo, a je mednje vpel tudi druge. Vokalistu, ki bo v prihodnosti postal eden od nepogrešljivih imen klasičnega jazza ni kaj zameriti, predvsem pa v tem, kar počne, deluje toplo in iskreno, kar je odlika nadvse redkih. Simpatičnost, s katero je začinil nastop, je prevevala tudi ob koncu koncerta, ko so glasbeniki po drugem dodatku oder Križank zapustili postopno. Ni brez razloga veljal za največjo zvezdo festivala … in le upamo lahko, da bo ostal tako skromen tudi v prihodnosti.
Večer se je sklenil v Klubu CD-a z nastopom zasedbe De Beren Gieren & Susane Santos Silva (Belgija/Nizozemska/Portugalska), ki jo slovensko občinstvo že zelo dobro pozna, saj je na festivalu gostovala že mnogokrat. Tako kot doslej, je tudi tokrat v središče postavljeno raziskovanje zvočnih zmožnosti. Ta koncert je bil, med drugim, prvi na letošnjem festivalu, ki je bil zvočno soroden koncertom iz prejšnjega leta, saj letos festival na veliko veselje mnogih prinaša več žanrske pestrosti in nekoliko mehkejše izvajalce.
Tekst: Nina Novak
Foto: Urška Lukovnjak
Facebook
Twitter