Ditka
Trije dnevi izobraževanja, tokrat iz področja glasbe. Zame nekaj novega in izjemno zanimivega. Tri mesece sem nestrpno čakala na dan, ko sem bom skupaj s starši odpeljala v Yspertal, mesto v Avstriji, za katerega sem slišala prvič. Z malo zamude, zaradi vožnje čez visoke hribe ali »avstrijsko džunglo«, kot smo jih poimenovali, sem prispela v podeželski hotel in pohitela v podstrešno sobo, kjer so v debato že bili poglobljeni trije udeleženci delavnice. To bo to – tridnevna ekipa »Singer/Songwriter work shopa«. Naj se delo prične.
Delavnice so namenjene kantavtorjem – glasbenikom, ki sami pišejo in ustvarjajo glasbo ter jo nato izvajajo. Nisem vedela, kaj naj pričakujem, kakšno znanje še lahko pridobim, saj je zame ustvarjanje pesmi vedno bilo le stvar navdiha, zlivanja čustev in občutij na papir. Imela sem pomisleke, kako se lahko umetno pridobljeno znanje kosa z navdihom. Mi bodo povedali, kako napisati pesem tudi kadar nisem v pravem razpoloženju in sem brez idej? Potemtakem pesem ne bi imela duše. Takšne in drugačne misli so se mi podile po glavi, še preden sem sedla za mizo in prisluhnila prvemu predavanju. Vzdušje se mi je v trenutku zdelo sproščeno in kmalu zelo domače. Trije »učenci« in profesor, vsi zaljubljeni v glasbo.
Že po prvem končanem predavanju se je moje obzorje s področja pisanja skladb razširilo. Spoznala sem številne tehnike oblikovanja strukture pesmi, vsako poimenovano, obrazloženo in prikazano na praktičnem primeru, torej v skladbi. Sedaj sem videla, da pesem ni le kitica-refren in včasih »bridge«, ustvarjalec lahko gre veliko globlje, preoblikuje strukturo in uporabi številne druge načine, ki popestrijo pesem. Vseskozi pa je bilo poudarjeno, da mora besedilo pesmi imeti idejo oz. zgodbo, podano bodisi direktno ali skozi metafore, sicer njegova vrednost precej pade.
Sledila je naloga »songcircle«, katere namen je, da vsak izmed prisotnih zaigra eno svojo pesem, ostali pa jo analizirajo, pohvalijo in/ali skritizirajo. Nisem si mislila, da lahko k svojim skladbam še toliko dodam, da zares dobijo tisto češnjo na vrh smetane. Morda le kakšno dodatno harmonijo, spremembo ritma na določenih mestih ali drugače odpeto melodijo in pesem postane precej bolj polna.
Naslednji dan smo se preizkusili v »speed- writing-u«, v 20 minutah si moral v paru napisati pesem. Delo pod pritiskom ni zame. Ampak ideja naloge je dobra, saj moraš razmišljati hitro, najti glavno idejo in napisati zgodbo, ki se ujema v melodiji in besedilu. Raje sem imela, ko smo imeli na voljo 2 uri časa, da ponovno v paru napišemo pesem – tokrat netrivialno, dobro, takšno, ki bi jo zaigrali na koncertu.
Te naloge smo poleg ostalih teoretičnih predavanj ponavljali tri dni. Delali smo od jutra do večera, z vmesnimi pavzami. Delo v prečudovitem, mirnem, podeželskem okolju je moje ustvarjanje še dodatno vzpodbudilo in moje možgane dodatno stimuliralo. Delo v paru je dobro, saj vidiš način razmišljanja nekoga drugega. Dodatno motivacijo mi je dal tudi naš profesor, Anglež, odličen kantavtor, kitarist in pevec, s čudovitimi skladbami in lepim glasom.
Ko že misliš, da veš vse in da je le notranja intuicija tista, ki naredi tvojo pesem lepo in poslušljivo, ugotoviš, da lahko z nekaj teoretičnega znanja in vaje ustvarjaš še bolje. Vsekakor je bilo to izobraževanje naložba za moje nadaljnje ustvarjanje skladb in hkrati motivacija. Pod mojim peresom že nastaja nekaj novega …
Facebook
Twitter