Ditka
Glasbena zgodba, ki jo »pišem«, je zanimiva kombinacija, ki združuje na eni strani avtorsko delo v angleškem jeziku, na drugi strani pa uglasbene pesmi slovenskih mojstrov pesništva. Odločila sem se za oboje, saj mi vsaka stran daje nekaj. Kaj me je pripeljalo do te odločitve …
Petje v angleščini je zame osebno enostavnejše. Angleščina je jezik, kjer se »zmazasto« zapeta beseda včasih sliši še bolje. Že kot otrok sem večinoma poslušala tujo glasbo in spremljala tuje glasbenice. Vedno sem rada pela v angleščini, že takrat, ko nisem razumela niti besedice. Ne morem mimo tega, da mi je ameriška avtohtona glasba – »Country« neizmerno pri srcu in da so mi nastopi glasbenic, kot so Taylor Swift, KT Tunstal in Norah Jones številka 1. Tako vidim tudi sebe. Priznam, da večkrat celo razmišljam v angleščini, ko si v glavi predstavljam svoje koncerte. Ta ameriška energija me vedno prevzame. A še vedno sem jaz, čistokrvna Slovenka, ki imam najraje svoj dom in kljub sanjam po koncertiranju in uspehu v tujini vem, da se bom vedno vračala nazaj domov, v Slovenijo, med svoje ljudi. Zato z veseljem, v prvi vrsti ustvarjam glasbo namenjeno vam. To je delni odgovor na vprašanje, zakaj je del moje glasbene zgodbe uglasbena poezija.
Kot glasbenica sem seveda kdaj napisala tudi besedilo v slovenskem jeziku. Bilo je lepo, imelo je pomen, ampak ne vem, zakaj, vedno sem ob njem čutila neko praznino, nekaj je manjkalo. Medtem ko sem ob branju poezije pesnikov, kot sta Feri Lainšček in Tone Pavček, zmeraj začutila tisto polnost. V preprostih besedah sem našla bistvo, pomen, namen, … Te pesmi so se mi vedno zdele tako bogate in veliko več vredne kot moji stavki, napisani na papir.
Videla sem, da zelo veliko ljudi podobno razmišlja, o bogastvu poezije namreč, ter le – to prebira z užitkom. Cenijo naše velike umetnike in uživajo ob njihovih delih. Razmišljala sem; tako kot si po prebrani knjigi, ki ti je všeč, želiš, da bi posneli film, tako si morda nekdo, ki prebere pesem svojega pesnika, želi, da bi ob tem zaslišal še melodijo. Ideja se mi je zdela čudovita.
Podobno je razmišljal tudi profesor slovenščine v gimnaziji, na pobudo katerega je moj oče uglasbil prvo poezijo – pesem Školjko, žal pokojnega, Marka Pavčka. Ideja se je začela realizirati in tako je nastajalo vedno več … Ljudje so te pesmi sprejeli z navdušenjem in videla sem, da zgodbo peljem v pravo smer. Našla sem nekaj, kar Slovence že navdušuje, zdaj pa sem stvari dodala nek novi pridih – glasbo namreč. Zakaj bi se omejila, če lahko združim dve popolnoma različni »zvrsti«, ki sta mi pri srcu. Avtorska glasba v angleškem jeziku, ki jo ustvarjam z dušo, uživam ob izvajanju in se z njo pripravljam, da uresničim velike sanje – predstaviti se v tujini ter uglasbena poezija, katere besedila so mi od nekdaj blizu in jih sedaj z dodano glasbo lahko pripovedujem iz srca.
Našla sem dvoje zase, hkrati pa nekaj za dom in nekaj za tujino. Kar je najpomembnejše pri vsem tem, pa je to, da ni važno, na kateri strani »plošče« se nahajam – angleški ali poetično-slovenski, na obeh neizmerno uživam.
Facebook
Twitter