Ditka / foto: Nika Hölcl
Že kot majhna deklica sem zelo rada pela in vedela sem, da me bo petje spremljalo skozi leta naprej, nikoli pa si nisem mislila, da bo kitara postala tako pomemben lik v moji glasbeni zgodbi.
Spomnim se, da sem kot otrok vedno govorila, da bom igrala bobne. Ko sem bila stara sedem let, me je oče odpeljal na sprejemni izpit v glasbeno šolo. Tam sem odpela eno pesmico in tamkajšnja komisija je bila navdušena. Nekaj tednov kasneje sem izvedela, da sem sprejeta v glasbeno šolo. Še danes ne vem, kako se je v moji roki znašla kitara. Ne spomnim se niti, da bi kdaj izrazila željo po igranju tega instrumenta, vseeno pa sem začela s poukom klasične kitare.
Priznam, na ure nisem rada zahajala. Klasična glasba mi kot otroku ni bila pri srcu niti je nisem razumela. Igranje po notah in vaja doma mi je bila v glavnem v breme. Veselila sem se le zaključnega izpita, ko sem pesmice lahko zaigrala brez not in hkrati vedela, da sem še en korak bližje, da se rešim te »nočne more«.
Po štirih letih igranja in ne prevelikega navdušenja se je naenkrat moj pogled na svet kitar spremenil. Povod za to je bil novi profesor, Andrej Ofak, s katerim sodelujem še danes. On je mlad virtuoz, z dušo in srcem predan igranju kitare. Pokazal mi je, da obstaja še mnogo več kot klasična glasba, igrana po notah. Njegova predanost instrumentu in glasbi nasploh me je navdušila. Še večji zagon za vajo in igranje pa mi je dalo to, da sva na urah kitare igrala tudi pesmi, ki so bile všeč meni. Spomnim se, da sem na zaključnem izpitu v 6. Letniku igrala pesem Far away kanadske rock skupine Nickelback, ki mi je bila všeč v tistem času.
Po zaključeni glasbeni šoli, kamor sem zadnja tri leta prihajala z vedno večjim veseljem, sem igranje kitare nadaljevala v kitarskem orkestru, ki ga je vodil profesor Ofak, poleg tega pa sem pri njem obiskovala tudi privatne ure kitare. Naučil me je različnih tehnik igranja, različnih ritmov in me poleg očeta spodbujal k temu, da sem počasi začela igrati tudi akorde in zraven peti.
Vedno več sem igrala in zraven tudi prepevala. Nastopil je dan, ko me je oče postavil pred preizkušnjo in me prepričal, naj s kitaro in vokalom stopim tudi na oder pred publiko. To je bilo v Avstriji, ob jezeru, kjer takrat igral moj oče. Izbrala sem najpreprostejše zaporedje akordov in se odločila, da zabrenkam pesem What’s up zasedbe 4 Non Blondes. Kolena so se mi šibila, srce mi je razbijalo kot nikoli prej, potila sem se od treme. Kljub temu sem stopila na oder in zaigrala. Prebila sem led in dobila čudovit aplavz.
Oče me je čedalje bolj spodbujal k igranju in petju in kadarkoli se je ponudila priložnost, bodisi javno, pred prijatelji ali glasbenimi kolegi, sem le-to prakticirala. S tem sem se krepila in počasi izgubljala tremo. Ne le to, da me ni bilo več strah, sčasoma sem ob igranju in petju vedno bolj uživala ter v tem našla svoj vir sprostitve. Vedno bolj mi je postajala všeč akustična glasba ter glasbenice, ki poleg petja igrajo tudi na instrument. Tako sem videla tudi sebe- s petjem in kitaro v rokah. Z očetom sva začela oblikovati glasbeno pot v tem slogu.
Ko danes sedim na odru s kitaro v rokah si niti približno ne predstavljam več, da me le-ta ne bi spremljala. Ne morem verjeti, kako sem se prebijala do te točke. Vseeno je ne bi zamenjala z ničemer. Kitara je moja prijateljica, moje sredstvo izražanja in pomoč pri ustvarjanju skladb, hkrati pa moja zvesta spremljevalka na vseh mojih nastopih.
Facebook
Twitter