MetalDays
Tolmin / Sotočje
19. – 25. 7. 2014
Leto je naokoli in spet je tu čas, ko se povprečen Slovenec odpravi namakat v kakšno bolj ali manj oddaljeno obmorsko mestece, tipični pripadnik metalske subkulture pa se, raje kot na umirjen oddih, poda na največjo domačo težko-kovinsko razpaljotko, ki se je tokrat že enajstič zapored odvijala v idiličnem Tolminu. Lanskoletna sprememba imena v MetalDays (pred tem Metalcamp) je prinesla določene novitete, a festival ohranila na približno enakem nivoju in ga v nekaterih pogledih celo premaknila stopničko višje.
Ena teh novitet je festivalski Mercator, ki je »zrasel« v kampu in se je že pred festivalom izkazal za odlično idejo, a je bila vprašljiva sama izvedba, saj se postavitev trgovine, primerljive s supermarketom v mestu, sliši vse prej kot lahka naloga. Kar se je izkazalo tudi v praksi. Poglaviten problem trgovine v šotoru je bila visoka temperatura in slaba prezračenost, a je bila zadeva funkcionalna in ponudba zadovoljiva, četudi ne ravno najboljša.
Tolminske heavy metal počitnice že tradicionalno potekajo pet dni , in so, glede na dolžino, edini tovrstni festival v Evropi, k edinstvenosti pa pripomore tudi dih jemajoče festivalsko okolje, na čelu z eno najlepših evropskih rek.
Festival se je tako začel na ponedeljek. Prva skupina, ki smo si jo ogledali na drugem odru, so bili mehiški melodičarji Nuclear Chaos, predstavniki modernega melodičnega death metala, ki pa je v njihovi izvedbi na žalost izpadel popolnoma generično in prežvečeno. Na začetku jih je pestil tudi slabši zvok, kar se je tekom nastopa sicer popravilo, a posebnega vtisa vseeno niso pustili. Za njimi so bili na vrsti domači Mephistophelian, ki nažigajo agresiven death metal brez odvečne melodike, nekoliko spominjajoč na Aborted. Čeprav se je poznal hkraten začetek programa na glavnem odru, se je prizorišče med njihovim koncertom solidno napolnilo, a jih je proti koncu nastopa ujel dež, ki se je vlekel še dobro uro po njihovem nastopu.
Zaradi muhastega vremena in nabave surovin v festivalskem Mercatorju sem preskočil nemške Cripper, ki so med tem zavzeli glavni oder, in se na prizorišče odpravil šele nekaj pred pol sedmo, na nastop francoskih shoegazerjev Alcest, ki so se, z dobrim zvokom in odlično set listo, izkazali za pravo poslastico. Predstavili so kompozicije iz vseh štirih do sedaj izdanih albumov, ugodilo pa jim je tudi vreme, ki se je ponovno razjasnilo. Po koncu Alcest je sledil premik proti drugemu odru, kjer so se že pripravljali norveški Helheim, predstavniki takozvanega viking black metala, katerih nastopu pa sem, zaradi skoraj istočasnega nastopa švedskih Grave na glavnem odru, prisostvoval zgolj pet minut. Švedi, ki jim je, kot prvemu bandu letošnje edicije festivala, uspelo dodobra napolniti prizorišče pred glavnim odrom so, kot se za tak band spodobi, udarili brez milosti in poskrbeli da je marsikaterega privrženca starošolskega death metala pošteno zasrbel vrat. Za njimi so sledili prvi izmed dveh headlinerjev ponedeljkovega večera, finski Children Of Bodom, ki so nastop izpeljali v svojem preverjenem slogu in, če že koga, navdušili predvsem mlajše poslušalstvo. Ob izvedbi novejšega materiala skupine smo bili deležni tudi kar nekaj klasik iz zlatega obdobja prvih treh albumov, soliden nastop pa je zmotil ne-ravno-najboljši zvok, kar letos v Tolminu ni bila ravno stalnica.
Pred nastopom najbolj pričakovane skupine večera, švedskih progresivcev Opeth sem se, nič hudega sluteč, odpravil proti drugemu odru, kjer so že nastopali Turning Golem. Ne zgodi se mi ravno pogosto, da me koncert (meni) neznanega izvajalca popolnoma posrka, zato me je njihov nastop zadel popolnoma nepričakovano. Gre za kolaboracijo norveških avantgarde metalcev, Vulture Industries in umetniške skupine Happy Gorilla Dance Company. V enournem nastopu so predstavili svojevrstno mešanico koncerta in gledališča, ki gledalca zaobjame in ga iz primeža ne izpusti do zadnje sekunde nastopa. Na žalost je bila, po besedah pevca, to čisto zadnja »uprizoritev,« in je torej bila ta nepričakovana izkušnja hkrati tudi zadnja priložnost videti Turning Golem v živo. Nekaj po enajsti so glaven oder zavzeli Opeth, ki so se v uri in pol sprehodili skozi večino ustvarjalnega obdobja in uprizorili zanimiv kontrast med umirjenimi melodijami, značilnimi na primer za album Damnation in hitrejšimi death metal strukturami, ki tvorijo album Deliverence. Nastop se je v kombinaciji z dobrim zvokom, odlično set listo in Mikaelovimi humornimi vložki izkazal za enega boljših Opeth nastopov, ki sem jim do sedaj imel priložnost prisostvovati in je bil zame tudi pika na i prvemu dnevu festivala, tako sem se, z rahlim obžalovanjem, ker izpuščam Immolation, odpravil domačemu šotoru naproti.
Torkovo koncertno popoldne smo začeli z nastopom domačih folk metalcev Zaria na drugem odru. Skupini, ki je trenutno v fazi snemanja prvenca, je uspelo s poskočnimi melodijami razgreti dobršen del zbranega občinstva. Predstavili so lani izdani EP Sij Obzorja, premierno pa so zaigrali tudi skladbo iz prihajajočega prvenca. Za njimi sta istočasno sledili kar dve domači zasedbi na obeh odrih. Medtem, ko so glavni oder otvorili jeseniški Within Destruction, so drugega tresli kranjski Armaroth. In oboji so se odrezali odlično. Prizorišče pred glavnim odrom se je, glede na zgodnjo uro, solidno napolnilo, WD pa so z zanimivo kombinacijo modernega death metala in deathcora dosegli mosh pit že pri drugi zaigrani pesmi in dokazali, da se tudi na večjem odru znajdejo odlično. Po nekaj pesmih sem se namenil še na drugo prizorišče, kjer so grmeli Armaroth. Tudi oni se na odru počutijo povsem domače in v nasprotju z WD igrajo manj melodični death metal, ki se bolj kot po modernih variacijah ozira po smernicah stare šole.
Naslednji so na drugem odru nastopili francoski depresivni black metalci Nocturnal Depression, ki smo jih pri nas videli že nekajkrat. Precej napolnjeno prizorišče so s počasni ritmi, prežetimi z otožnimi kitarskimi melodijami in kričečimi vokali popeljali v temačen, z grozo prežet svet trpečih duš in večne melanholije. Ko je prešlo, so na glavnem odru že igrali Borknagar, zasedba, ki je sicer nikoli nisem spremljal, ampak me je mučil firbec že zaradi Vintersorga in ICS Vortexa. Prvega sicer ni bilo, slednji pa na srečo tudi ni ravno veliko pel. Nastop je bil soliden in me je, glede na to da dejansko ne poznam nobenega njihovega izdelka, pozitivno presenetil.
Po kratkem predahu in obisku kampa med nastopom Manilla Road, ki igrajo epic heavy metal, ki me v tistem trenutku ni pritegnil, je bil čas za glavni band tega večera, norveške black metal veterane, Satyricon. Gre za skupino, ki nam je prav tako že dobro znana, saj so poleg samostojnih nastopov pri nas, že dvakrat nastopili tudi v Tolminu, kar je tudi bil poglaviten razlog, da smo večino nastopa preživeli ob srkanju piva v bližnjem kampu, kamor se je povsem dobro in razločno slišalo, kaj Norvežani »kuhajo« na glavnem odru. Predstavili so set listo, ki je zajemala vse že toliko krat slišane klasike, zato nismo bili deležni nobenih večjih presenečenj. Na prizorišče smo se tako odpravili komaj pri Mother North, ki se je izkazala za predzadnjo skladbo, sledil mu je le še K.I.N.G..
Za odličen zaključek drugega koncertnega dne so poskrbeli Vader, Poljaki ki že vrsto let skrbijo, da človeka pod odrom na povsem pravilen in human način povozi tank. Če se je komu pred Vader še zehalo, ga je zaspanost minila tisti trenutek, ko so možje začeli rušiti oder. Če primerjam njihov nastop v Tolminu izpred nekaj let, ko so igrali ob zelo nehvaležni uri, sredi belega dne, je zadeva praktično neprimerljiva. Definitivno en boljših koncertov letos.
Tekst: Rok Kodba
Foto: Barbara Kunst
Facebook
Twitter