Rok Zalokar (foto: Eva Poženel)
Po koncu prvega dela o talentu smo spet pristali na začetku. Poskusil se bom lotiti še druge plati talenta. Tistega, ki se nikoli ne realizira, pa tudi tistega, ki je bil realiziran, vendar ni nikoli polno zacvetel. Mogoče mi bo spodletelo, vendar sprejmem tveganje.
Vedno smo iz vseh strani bombandirani o zgodbah o uspehu in tudi ko se lotevamo talenta je tako. Kdaj se kar ne morem načuditi ideji, kako lahko v nekaterih primerih etimologija razjasni marsikatero uganko. V tem primeru izvor besede talent lepo poveže situacijo. Kot smo že opazili, se kot primere za najbolj talentirane daje osebe, ki jim je uspelo tudi v družbenem smislu – uspešne posameznike. Če ne za časa življenja, po smrti. Prvotni pomen besede talent v antiki, je bil povezan z denarjem. Bil je sicer le mera za neko vrednost, seveda geografsko pogojena. Pomen kot ga poznamo danes, kot posebna naravna danost, se je razvil šele s figurativno rabo prvotne besede proti koncu srednjega veka. Torej se je pojem talenta ne samo uporabljal v povezavi z uspešnimi posamezniki, temveč tudi kreiral.
Tu bom spet zaplul v moje domače, glasbene vode. Kako naj se soočamo s čisto praktičnim, mnogokrat izrečenim: “…saj bi se lotil, vendar nimam talenta…”? Temu največkrat botruje izkušnja iz mladosti, ko je nekdo naredil sodbo nekogaršnjega talenta oz. se je pripetila kakšna zavrnitev. Vedno se spomnim pogovora z nekim profesorjem o sprejemanju otrok v nižjo glasbeno šolo. Nastop je že tu zelo pomemben in nekaterim se zaradi treme v tej začetni točki zalomi. Profesorjev komentar je bil, da kdor ne zmore tega nastopa, se bo tudi z leti glede tega zelo težko popravil. Njegova izjava mi ni dala miru. Nešteto vrhunskih glasbenikov je, ki so potrebovali mnogo let, da so premagali strah pred nastopanjem. Vsakič preden so stopili na oder so doživljali osebni pekel. Vem, da gre tu bolj za specifično situacijo in ne posplošujem na vse glasbene šole, a realnost je še vedno taka, da v njih ni prostora za vse.
Kar me bolj moti, je pretirano dojemanje glasbe skozi prizmo javnega nastopa že na samem začetku. Mnogim zato ni dana možnost, da bi sami raziskali glasbo s pomočjo mentorja in našli svoj pristop. Zanima me, kaj bi se zgodilo, če bi namesto otrokovih že pridobljenih sposobnosti poskušali nekako izmeriti njihov čustven in fizičen odziv na glasbo. Če gre za bodočega glasbenika, ki bo tudi nastopal, potem mora biti njegov odziv močan in pristen. Le tako bo to lahko prenesel tudi na poslušalce. Mogoče zveni kot da je prisoten kanček ideje o glasbeniku kot posredniku med čisto, absolutno glasbo in poslušalcem, vendar to ni bil moj namen.
Pri vrednotenju obstoječega ali neobstoječega talenta v šolskem procesu, se problem poglablja. Glasba se sprejema skozi prizmo evropske klasične glasbe; cel sistem učenja je prilagojen temu. Namesto da bi posameznike, ki težijo kam drugam, primerno usmerili, se jih mnogokrat zavrne, ker ne ustrezajo modelu. Ta model pa je pod velikim vplivom pojma talenta. Fokus je na razvijanju tehnike in repertoarja. Z majhnimi koraki tekom let naj bi posameznik s sledenjem modelu dosegel najvišji nivo. Ideja tega nivoja je prisotna že v začetku in ironično, ravno zaradi te ideje in njej podrejeni strukturi, nemalokdo odneha.
Premalokrat se zastavi preprosto vprašanje “kako se ob glasbi počutiš?”. Kaj ti izvajanje ali poslušanje nudi? Zdi se mi nujno, ne samo v glasbi, da bi postali bolj neobremenjeni z dosežki, nivoji, ocenami in se bolj posvetili svojim občutkom v danem trenutku. Da bi prenehali konstantno graditi našo prihodnost in ne živeli v njej. Zvok je odličen opomnik, slej ali prej mora odzveneti.
Moja želja je, da bi lahko vsak, popolnoma neobremenjen s talentom, poprijel za kakršnokoli glasbilo in se za nekaj minut posvetil samo zvoku. Dovolite svojemu telesu, da resonira skupaj z zvokom in prostorom, vedno je namreč vanju vključen. Ko vas bo pot naslednič zanesla mimo klavirja, imejte pogum in poskusite več kot le nekaj tipk, neobremenjeno s tem, kar ste videli na odrih. Tako je lahko izkušnja res vaša.
Predvsem, kar je najpomembnejše, ne verjemite ljudem, ki vam govorijo o talentu. Videli smo, kako izmuzljiv, a hkrati vseprisoten je ta pojem, kot tudi ideja talenta. A ni potrebno verjeti niti meni.
Facebook
Twitter