Rok Zalokar (foto: Eva Pozenel)
Lotil se bom teme, ki se je glasbeniki in umetniki vseh vrst običajno redko lotevajo. Mogoče zato, ker jih meče iz njihovega piedestala oz. ga postavlja v novo luč. S to tematiko ne želim samo ponuditi pogleda zotraj umetniškega procesa, temveč predvsem spudbuditi tiste, ki imajo občutek, da jih (ne)talent omejuje. Ne samo omejuje, ampak daje razlog, da ne muzicirajo in si s tem po nepotrebnem zapirajo vrata v čudoviti svet izvajanja ter kdaj tudi samega poslušanja glasbe.
Človekova otroška leta so kakopak zelo pomembna za nadaljni razvoj in ta nekaterim ljudem dajo krila ter jih drugim pristrižeoj, prepogosto za vedno. Rad bi že zdaj opozoril, da ne pišem in niti nočem pisati v slogu “vse je mogoče” oz. new age “you can do it if you really want it” finte, ki danes hranijo množice. Ta način se mi zdi v enaki meri škodljiv kot v kali zatrti (ne)talenti.
Oboje se lepo kaže v današnji izbiri knjig za samopomoč, ki jih najdemo na policah. Razdelimo jih lahko na dve kategoriji: na tiste, ki vam pravijo, poenostavljam in karikiram, “vse je slabo, sprijaznite se s tem” ali “če trdo delaš, je vse mogoče”. Zdi se mi, da je življenje daleč bolj kompleksno in je izven nadzora posameznika, nemo za vse nasvete, ki jih te knjige nudijo.
Zaradi praktičnosti bom žrtvoval pomensko doslednost besede talent. Uporabljal jo bom v različnih pomenih, začtrtovanje jasnih mej med njimi se mi na tej točki zdi skoraj nemogoče.
Smo družba obesedena s talentom. Ne samo družba. Če vzamemo za merilo razširjenosti oddaje X factor širom planeta, smo vrsta, obsedena s talentom. Kaže, da je Antartika ostala edini kontintent, ki se je ta obsedenost ni dotaknila. Mogoče jo lahko v prihodnje uporabimo kot prostor, kamor bomo pošiljali netalentirane. Podobna praksa, ki jo je Velika Britanija v svoji zgodovini že izvedla. Proizvedla pa je nič drugega, kot naš preljubi X factor in ga vključila v svoj paket kulturnega zavojevanja.
Z omembno X faktorja sem hotel samo bolj ilustrirati domet talenta, ne pa se nanj osredotočiti, saj ne smemo pozabiti, da prikazuje samo eno plat tega, kar ljudje pojmujemo kot talent.
V realnosti bojda deluje tako, da “talentirani” takih oddaj ne gledajo, ampak svoj čas porabljajo za vajo oz. svoj talent urijo. Če gremo zdaj proti novejši literaturi iz področja talenta, večina knjig zagovarja koncept t.i. “deliberate practice”, koncept natančne vaje, ki jo posameznik izvaja približno deset let oz. 10000 ur. Če rečemo po domače: vaja dela mojstra. Torej gre za stališče, ki t.i. naravnemu talentu nasprotuje oz. zelo zmanjšuje njegov pomen (so nekatere fizične lastnosti, ki jih ni mogoče zanikati). Če poenostavim: za mojstrstvo v neki všečini naj bi bili potrebni trije dejavniki – natančna vaja oz. 10000 ur natanče vaje, motivacija in mentorstvo.
Večina knjig o talentu se je pojavila po letu 2006. To je namreč leto, ko je K. Anders Ericsson s svojo ekipo izdal in uredil “The Cambridge Handbook of Expertise and Expert Performance” oz. leto kasneje v Harward Buisness review izdal študijo “The Making of an Expert”. Meni se zdi dokaj očitno (mogoče se motim), da je bil to povod in referenca za vse knjige o talentu, ki so ji sledile. Najbolj znane med njimi so Malcom Gadwell – Outliers: The Story of Success, Daniel Coyle – The Talent Code: Greatness Isn’t Born. It’s Grown. Here’s How in Geoff Covin – Talent Is Overrated: What Really Separates World-Class Performers from Everybody Else. Vse te knjige so le spisane bolj “komercialno” oz. v lažjem stilu, da bi pritegnile večjo množico. Seveda je “self – help” pridih zagotovljen.
Tudi študije in primeri, ki jih navajajo slednje knjige večinoma izhajajo iz Ercissonove. Nekaj jih bom navedel tu.
Izdredno je zanimiv eksperiment, ki ga je izvedel psiholog Laszlo Polgar. Bil je mnenja, da mojstrstvo določenega polja zahteva trdo delo od zgodnjih let oz. da je to njegov zadostni pogoj. Proces je poznal dovolj dobro, tako da se je odločil, da bo izvedel eksperiment. Poiskal si je ženo, s katero sta imela tri hčerke, za katere se je Lazslo odločil, da bodo postale odlične šahistke. Razlog najbrž tiči v tem, da so rezultati v šahu jasno izmerljivi, pa tudi to, da je v tistem času šah veljal za moški šport. Od četrega leta dalje so bila dekleta predana in podvržena učenju šaha, več ur, vsak dan. Rezultati so bili presenetljivi, vse tri so prišle med deset najboljših šahistk, najmlajša Judith pa je podrla rekord Bobbyja Fischerja in postala najmlajša oseba z naslovom velemojstra. Potrdile so očetove trditve glede talenta. Ni bilo razloga, da bi kdorkoli verjel, da bi dekleta imela kakšen poseben dar za šah, saj je bil njihov oče povprečen igralec, medtem ko mati sploh ni igrala šaha. Seveda so bile med njimi razlike, razlog najbrž tiči v različni predanosti in motiviranosti vsake hčere.
Mozart, ironično, s tem ko je splošno priznan kot eden največjih talentov, talentov, ki so doseglji stopnjo genialnosti, služi tudi kot primer, ki zavrača obstoj naravnega talenta oz. podpira teorijo treh kategorij.
V njegovem primeru so bile vse izpolnjene do maksimuma. Na žalost se mu je tista dodatna mistična kategorija, ki spremlja človeka od njegovega začetka – kako živeti dolgo, dobro in polno življenje, izmuznila in ga speljala v prerani grob. S tremi leti je Mozart začel svoje urjenje, njegov oče Leopold je bil tudi sam priznan skladatelj, izvajalec in, kar je pomembneje, pedagog. Isto leto, kot je bil rojen Wolfgang je njegov oče izdal takrat eno vplivnejših knjig za učenje violine. Vedno se omenja Mozartova zgodnja dela, kot dokaz njegove talenta, a vendar je znano, da so bila vsa dela skrbno pregledana in “popravljena” s strani njegovega očeta, še preden so prišla do javnosti. Prav tako je šlo za glasbo, ki je bila bolj predelava del drugih skladateljev. Prvo delo, ki je nedvomno velja za mojstrovino je Klavirski concert št. 9. Napisal ga je pri enaindvajsetih letih, zgodaj, ampak takrat je imel za sabo že osemnajst let odličnega urjenja.
Seveda so se razvile razne zgodbe, ki Mozarta slavijo kod nadčloveka, npr. posebej znana je tista, ko v pismu razlaga oz. se hvali, kako je sposoben skomponirati celotna dela izključno v glavi in jih nato kasneje brez napora samo zapiše. Njegove kompozicijske skice nam kažejo drugo sliko, kako je dela konstantno popravljal, črtal in dodajal celotne sekcije …
Seveda vsi ostali, ki nismo imeli začrtane poti pri treh letih starosti zato še nismo pogubljeni. Ta dva primera sta seveda ekstremna, vendar pa kažeta v prid trdega dela, ne talenta.
A ne prepustimo se takoj znanstvenim ugotovitvam o talentu, ki smo jim priča v zadnji nekaj desetletjih. Za razliko od raziskav v vseh ostalih poljih se tu pojavlja situacija, da ugotovitve zelo nasprotujejo naši neposredni izkušnji. Podobno kot je z izkustvom kroženja Zemlje. Najprej jo izkusimo kot kroženje neba. Prepričan sem, da se spomnite situacij iz otroštva, ko ste opazili, da so bili nekateri vrstniki enostavno boljši v določenih dejavnostih (oz. ste bili boljši sami) in so dajali vtis, kot da pri izvedbi za njih napor ne obstaja.
Tu ima lahko splošno sprejeto mnenje o talentu zelo negativne posledice. Zgodi se, da ljudje nehajo poskušati. Poskusiti pomeni sprejeti možnosti neuspeha, neuspeh pa je neke vrste tabu naše družbe. Družbe lepih, zdravih in uspešnih.
Facebook
Twitter