Sólstafir
Ljubljana / Gala hala
20. 11. 2014
Izjemni povratek islandskih legend Sólstafir v razcepu med popolno tišino in mastnimi decibeli ter odštevanjem časa.
Današnji vtisi so fragmenti, ki se lepijo v skupni mozaik. Ne zato, ker ne bi bilo moč koherentno pod isto streho spraviti vseh emocij, glasbenih impresij, dovtipov ter naracije samega večera, temveč zato, ker je bil celoten večer nekaj posebnega. Natrgan, poseben, a obenem, kljub vsemu, celovit na prav poseben način. Razlog tokratni ekspediciji proti novembrsko ohlajeni Metelkovi je bil tokrat trojen. Najprej povratek dveh povratnikov s slovenskih odrov – lansko leto s soncem ožganih Sólstafir z odra festivala MetalDays, bistveno manj pomemben pa je bil povratek britanskih oblegovalcev Kina Šiška, zasedbe Esben And The Witch. Tretje, v bistvu prvo dejanje večera, Katalonci Obsidian Kingdom, so bili večini itak popolna neznanka in zato po krivem spregledano in po neumnem za marsikogar zamujeno uvodno dejanje večera. O tem malce kasneje, vsekakor pa se je v četrtek na odru Gala hale obetal koncert, ki bi mu lahko rekli tudi sonični eksperiment v živo ali odkrivanje skrajnih meja rockerske atmosferike.
Domala v skladu z imperativom ure so malce po osmi uri oder zasedli prav posebni kerlci. Peterec Obsidian Kingdom je kvintet posameznikov, ki znajo pod dobro odrsko pozo, klišejskimi postavitvami članov in podobo, ki je sterilna kopija novodobnih djent in skrajnih metaliziranih hipsterskih trenutkih modnih blodenj (karkoli že te v svoji benignosti žanra predstavljajo) dejansko prodati žmohtno glasbo, pod katero lahko odkljukate tako progresivno nagnjenost k preizkušanju nedopustnega, post metalsko zasanjanost kot tudi erupcije čistih prvinskih rudimentiranih strasti prvotne črnine z nordijskih planjav. Hecno je, da se je estetski preizkus kriptične raznobarvnosti začel tam, kjer po navadi ne manjka sonca – na sončnih obalah Katalonije. Barcelonski peterec tvorijo prava kopija Anthony Kiedisa za klaviaturami, brkati Zer0 Æmeour Íggdrasil, malce zamišljeni in namerno odsotni basist Flestereast Race O’Uden, na levi strani kitarist Prozoid Zeta JSI, za bobni Ojete Mordaza II in grleni orator satanistične črnine Rider G Omega za mikrofonom in, kakopak, opasan z metalsko kitaro. Intenzivna predstavitev predlani izdanega prvenca Mantiis – An Agony in Fourteen Bites je bila v bistvu kompaktni strdek popolne čutnosti postmodernih metalurgov, kjer so si roko podali popolna teža in doomovski esteticizem Cult Of Lune, penetrirajoča ostrina Rotting Christov ter predvsem starega organona Norveške ter melanholija kontemplativnih Pink Floydov na Ulver ali Pelican osnovi. Bend kombinira vse, doda malce Neurosis cerebralij in pri celotni igri emocij ne daje niti za gram občutek izumetničenosti, artificialnega ali praznega. Naracija je senzualna in poglobljena. Last Of The Light pričara stanje popolne osame in medosebnega vakuuma, pomanjkanje luči pa bend lepo kompenzira s potentno igro dinamičnih klaviatur, kitar, strupenih vokalov in odtujene sladkobe. Eklektična plat nasilnega ne ubije doživetja, čeprav je ravnovesje zvoka malce narušeno z ne ravno najbolj dodelano glasnostjo. Predstavljajte si, da sedite nekje na obrobju temačnega gozda, nad vami pa se po nebu pnejo tisočeri odtenki aurore borealis, nekje v ozadju pa vam poleg digitalnega piska letečih krožnikov zlovešče žuga hrupni demiurg uničenja. Krasna odrska kemija daje vedeti, da je peterec več kot le dobro uigran, temveč si drznejo poleg metala in rocka v zgodbo vpletati popolni mentalni jazz ter koherentno estetsko preigravanje teme in svetlobe. Vseh pet delov celote se na odru Gala hale dokazano počuti domače in sproščeno, z dobro komunikacijo s prvimi pododrskimi linijami pa kmalu korektno zapolnijo vrzeli pod odrom. Sicer statični pododrski sprejem je bil izkazano naklonjen fantom na odru, po stopnjevanju naelektrenosti popolnih glasbeni strasti v kolesju zasedbe pa se motiviki osamljenosti s pomiritvijo vrnemo v svoj notranji center, kjer je človek lahko soočen sam s seboj, ne objokuje svoje nesrečne usode ter ne potrebuje večnega nagovora višjih nezemeljskih instanc. po sladkih momentih skladbe Cinnamon Balls preplezamo Endless Wall, fantje pa strastno pometejo z morebitnimi pomisleki v energičnih valovih skladbe Ball Room in z velikim post-rockerskim truščem in radiofonijo teatralično zaključijo več kot soliden set s skladbo And Then It Was. Konec. Nenadejano. Nenadno. Brez nedorečenosti in medlih fraz. Brez trenutka, po katerem bi lahko fantom očitali polovičarstvo ali obrtniško farizejstvo. Obsidian Kingdom so bili več kot le krasen uvod v večer glasbene katarze ter čiščenja zapacanih čaker.
Po perfektni uverturi pa je sledilo nekaj precej manj vznemirljivega. Ne sodim knjige po ovitku, kot tudi benda nikoli ne po številu odrskih pomagal, podobi ali po zgolj ali samo parih taktih skladbe, a povratniki na slovenskih odrih, brightonska trojica Esben And The Witch, je bila domala motnja v sicer precej spodobnem večeru. Sonični beli šum, če smo bili prej deležni čudežne kozmične glazure skoraj popolne naravnosti. Tokrat je sledilo nekaj bolj hipstersko zateženega ter skoraj da mučnega. Dolgobradi kitarist Thomas Fisher na levi strani odra, precej nevznemirljivo statična in vokalno nevznemirljiva Rachel Fisher ter benigni ritmik Daniel Copeman radi servirajo precej servilen in sterilen konglomerat eksperimentalnega rocka in nečesar, kar poskušajo označevati kot post-punk, a je dejstvo, da je sama sredica, esenca benda, ki je lani nastopil pred Kinom Šiška, precej puhla in nekonkretna, grobo shematska. Rachel nima pravega seksapela, vokalno pa ne zmore podkrepiti svojih sicer zelo nenatančnih vokalnih linij. Kitare zvenijo trivialno in dolgočasno ter monotono. Bobni so pusti in ritmično nezačinjeni. Bendu manjka trdnejša hrbtenica ter jasna vizija. A New Nature nima pravega šusa in če tega ne predstavi plošča je domala iluzorno pričakovati, da bi se na odru lahko zgodil čudež. Tega ne popravi niti paleta efektov, ki pomanjkanja prave kreativnosti in talenta ne morejo prikriti, melanholična psihedelična norost ter prisiljena zloveščost pa s ponavljajočimi recepturami skladb Dig Your Fingers In, No Dog, The Jungle ter dodatki pušča občutek, da ravnovesja v zasedbi ni. Kot bi Courtney Love poskušala iz sebe izliti nekaj post rockerskega, pa ji za kaj takega manjka pravih rim, melodij ali samo trdnejšega predznanja. Med hojo po labirintu klavstrofobične utesnjenosti manjka pod nogami trdna esenca, pod nogami pa je čutiti zgolj meglo in praznino sicer formalno zmešanega zraka. Tudi zato si drugo dejanje večera zasluži malce krajši pasus in kar se da hitro pozabo.
Precej več pa si zasluži glavno dejanje večera. Nastop skupine Sólstafir je bil pravzaprav imenu primeren. Optična igra žarkov in lomljenje svetlobe v panoptikonu popolne atmosferike je bila marsikomu glavna točka gravitiranja h Gala hali, vsej novembrski zmrzali in depresivnosti meglene Ljubljane navkljub. Islandske legende s skoraj dvajsetletnim stažem so šele sedaj, dve dekadi po prvih korakih, prvič odšli na samostojno headlining turnejo. Po lanskoletnem odličnem nastopu na MetalDays, ki ga ni skvarilo niti sonce niti zgodnja ura (Sólstafir so se Sloveniji krstno predstavili okoli treh popoldne, v času res najhujše pripeke), je bila intimna atmosfera ljubljanskega klubovja pravšnja za nadgradnjo in velik korak naprej v smeri popolne dominacije fanom dooma, ambientalij ter z Islandijo prežetega rock’n’rolla na posebni potenci. Veliko je folklore, veliko prej najavljene nordijske temačnosti in melanholije, prav tako vikinške trdovratnosti in odločnosti, še več pa drznosti, s katero je preskok iz temačnega dooma v sludgersko umazani svet ter ambientalno poigravanje z najbolj subtilnimi elemntali nekaj povsem običajnega in na videz enostavnega. Dvig nad horizonte sveta, po katerem je blodil Erik Rdeči, se vrši s prefinjeno igro hrupa ter tišine. Ravnovesje med štirimi opornimi točkami zasedbe, kitaristom Sæþórjem Maríusom “Pjúddijem” Sæþórssonom (znanem tudi kot Gringom), glavnim motorjem zasedbe, vokalistom in kitaristom Aðalbjörnom “Addijem” Tryggvasonom ter ritem sekcijo Axlu podobnega basista Svavarja “Svabbija” Austmanna in vikinga za bobni, Guðmundurja Ólija Pálmasona, je popolno. Black metalske korenine se umikajo atmosferiki postpunka in eklektike vztrajnože od albuma Í Blóði og Anda dalje, s ploščo Köld pa so bili standardi nove metrike in solstafirske melodike dokončno zapečateni. Temna zlovešča tvar z imenom ambientalni rock’n’roll prežema tudi peto ploščo z naslovom Otta. Ljubljanski oder je bil dobro oblegan, Sólstafir pa so svojo popolno dominacijo začeli že s počasnim in kot premik ledeniških plošč usodnim uvodom skladbe Náttfari. Suverena in brutalna preproščina osnovne tonalne strukture ima svojo hipnotično moč, s premiki potenciometrov dvotaktne nastavitve med glušečim truščem in spokojno tišino pa je usoda tistih, ki se naraciji islandsko ubesedene sage poskušajo kakorkoli ubraniti, popolnoma zapečatena. Krasni dialog obeh kitar, debeli in sočno resonantni grund basa in bobnov, predvsem pa nespregledljiva Addijeva odrska prezenca, novo poglavje zgodbe o zavojevanju Slovenije fino stopnjujejo. Med grmenjem in tišino se izza priprtih vek prav zlahka izrišejo konture islandske pustinje, golih obal, prvinske lepote v subpolarni objem hladu ujetega sveta. Na drugi strani so tu bljuvajoči ognjeniki, pod ustji katerih se je zgodovina trdoživega naroda pisala že stoletja nazaj. Stanje ekstaze bi bilo lahko popolno, če ne bi primitivizem nekaterih posameznih razgretih glav hotel skvariti popolno podobo krhke skladbe Lágnætti z nevmesnimi kriki, navkljub izrecni prošnji za trenutek popolne tišine. Tudi molk je lahko del glasbe. In vmes se odšteva čas, ki polzi med prsti. Pravzaprav je čas tudi del zgodbe petega ploščka Otta, ki so ga Solstafir predstavili tokrat slovenskemu občestvu, po preštevanju ur pa se Otta sklepa z Nattmal, vmes pa smo prežeti do zadnjega vlakna z resonanco utesnjenih kitar, vojaško ritmiko in mojstrsko dramaturgijo islandskih soničnih kavbojev, ki ob pravem trenutki na odru posežejo tudi po benju. Tryggvason morda ni najizrazitejši ter najmogočnejši vokal naše dobe, a mu emocionalnost, Solstafir prikladna krhkost ter krvniška surovost nepredvidljivega glasbenega temperamenta dajejo prav poseben lesk in patino. Bend ima jajca in odrsko avro. Iskrivi dovtipi, zgodbe o islandski pustinji, ki jo turistom dedci toplo odsvetujejo (najverjetneje zato, da jo kakšni primitivni nebodigatreba nebi skvarili z mainstreamovsko naravnanostjo ter črednim turizmom). Po posedanju na črnih obrežjih z vulkanskim pepelom prežete Svartir Sandar sledi pričakovani podaljšek z vrhuncem večera. Čeprav je v žep, kot pravi sam, popokal podkupnino 10.000 € (po koncertu je sicer hudomušno pomežiknil, da je bila le šala), da Ljubljana ta novembrski večer ne bi slišala Fjare, Tryggvason slovenske publike za ta res intenzivni trenutek razelektritve strasti in razprtje grl množic ni prikrajšal. Po »nežni metalski baladi« Goddess Of The Ages se parabola večera masovno sklene z izvrstno grmečo izvedbo skladbe Ljós í Stormi, po kateri sledi dokončni priklon in zaenkrat slovo Sólstafir od naših logov.
Koncert je bil eno boljših, bolj senzualnih doživetij letošnjega leta, to ni dvomiti, je pa res, da je do popolnosti manjkal majhen ščepec. Ne s strani dveh tretjin nastopajočih, temveč predvsem s strani publike, ki tokrat sicer ni bila dementno statična, je pa res, da si nekateri osebki ne zmorejo pravilno tolmačiti dejstva, da so odrski artefakti, inštrumenti, podiji z dragoceno elektroniko in efekti, nedotakljivo in prepovedano območje. S plesom steklenic viskija nad opremo so bili živci nekaterih akterjev (predvsem basista in prvega grla zvezd večera) krepko na preizkušnji. Od tod pomiki palca prek grla in geste, ki dajo še tako slaboumnemu ter kratkovidnemu vedeti, da ni vse v najboljšem redu. Sólstafir so svoj del posla sicer več kot perfektno in profesionalno izpeljali do konca. Svoj košček skandinavskega neba ter magije čutne atmosferike so vnovič prinesli na to stran Alp. Popolna pohvala gre tudi katalonski soldateski, res pa je, da bi bil lahko tematski triptih prav zlahka diptih in bi imeli na koncu večera v ustih samo slad in nič balasta, ki ga je na oder tokrat vnesel mlačni piš z Otoka. Kljub temu velja koncert vpisati v anale pod rubriko dogodkov, ki se jih bomo radi spominjali in zaradi katerih bo vrnitev na obale Islandije naslednjič ne naključje, temveč nekaj samo po sebi umevnega ter obveznega.
Tekst: Sandi Sadar Šoba
Foto: Branka Resnik
Facebook
Twitter